NOVIH 5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)

  1. Bankomati

Bankomatov ni … vsaj tam, kjer bi jih človek pričakoval. Slovenski človek. Kot Slovenec, ki je navajen, da je bankomat vtisnjen v steno ob vsaki malo večji prodajalni ali zbirališču ljudi, sem bil kaj kmalu postavljen pred dejstvo, da so izviri za potešitev finančne žeje razpostavljeni, da ne rečem raztreseni, navidez povsem naključno. Velikokrat sem se počutil, kot da z vedrom pešakam do lokalnega vodnjaka. Seveda jih je vedno mogoče najti v bankah in nakupovalnih središčih, a je tudi za te potrebno vedeti, kje so. V dobi smartphona, Google mapsov in mobilnega interneta je ta točka sicer povsem brezpredmetna, a v trenutku, ko se znajdeš brez enega stičišča bermudskega trikotnika lastnih sposobnosti, se zadeva iz svetlobe interneta prelevi v tipanje po temi. Naj poudarim, da sem precej časa preživel brez mobilne naprave in je bilo treba malodane vse najti na slepo, na bankomate enostavno »naleteti,« lokacijo pa si shraniti na oldschool način – v glavi.

V Sloveniji in – preizkušeno tudi na Irskem – postavitev bankomatov sledi logiki »kjer ljudje ponavadi nakupujejo«. V Berlinu, se zdi, je logika bolj v smislu »lejga, tamle je frej kvadratni meter.« Občasno se znajdejo v Spätijih (več o njih pod točko 3), a prisotnost ATM-a ob nakupovanju piva, ki je cenejši od vode, ni zanesljiva. Kar stvari dostikrat zaplete, saj so ravno Spätiji ena tistih ne ravno redkih točk v Berlinu, kjer plačevanje s karticami načeloma ni mogoče. Kar me privede do …

  1. Keša

Treba ga je imeti. Ne samo kar tako, za malo boljši filing ali pa za vsak slučaj. V Berlinu tak slučaj postane dejstvo. Hitro se namreč znajdeš v situaciji, ko imaš na kartici lahko milijone, pa ti to ne bo pomagalo a ma ništa. Razen mogoče to, da ti bo najbližji bankomat našel osebni asistent in pred šankom ne boš stal s pivom, ki ga ne moreš plačat in osramočeno guglal »atm near me« kot en navaden usran plebejec. Prvega bližnjega, ki ga boš povprašal o najbližjem serekešu, te bo poslal tri kilometre stran ali pa v kurac. Ker je torej kar nekaj točk, kjer je keš potreben (Spätiji, klubi, bari, kupovanje trave na ulicah in v parkih), lokacije bankomatov pa so mi še vedno uganka, se splača naenkrat dvignit malo več. To potolče idejo brezkontaktnega plačevanja überall. Welcome to Berlin.

  1. Späti

Ljubkovalno ime za trgovinice, ki spadajo pod isto vrsto kot Noč in dan, ko je ta še obstajal. Ime izhaja iz polnega imena Spätkauf, kar se prevede kot pozni nakup. V praksi to pomeni, da se da dobiti alkohol, čike, prigrizke, mleko, kruh in še kakšno brezveznost, za katero se bo otrok metal po tleh v krčevitem joku. Malodane kadar koli. Spätiji so nasploh ql, ker jih je zelo lahko prilagoditi namenu. Zadnjič sva se v enem prav konkretno naplesala, saj se je skozi trgovinico stopilo v klub.

Nekateri imajo poleg ostalih storitev še poštno poslovalnico. Pisma in pakete lahko oddaš, lahko pa se prav tako dogovoriš, da ti anti-stres žogico z Amazona v Späti tudi dostavijo. Še ena stvar, ki me v Berlinu preseneča je nezanesljivost kurirjev. Če te ne morejo dobiti in zadeve ne morejo butnit v kaslc, paket pustijo kar pri sosedu (ki ga poznaš ali pa tudi ne), o čemer te z listkom obvestijo – ali pa tudi ne.

Spätiji so tako mogočno vlakno v tkanini berlinske družbe, da velja, da ti je sekira padla v še posebej sladek med, če si najdeš stanovanje (ko ga le najdeš), ki ima enega takoj spodaj, čez cesto oz. dovolj blizu, da greš lahko peš (pazi na kolesarje!, več pod točko 5). Seveda si vse, kar se dobi v Spätiju, človek ceneje nakupi v kaki veleblagovnici, a se je v tem primeru treba ubadati s celotno veleblagovnico, ljudmi v njej, naveličanimi prodajalci, s katerimi tiho tekmuješ, kdo bo komu hitreje pozabil obraz. Seveda zmagajo prodajalci, ki te vanj sploh ne pogledajo. Tu je prednost malih trgovinic poznih nakupov. Spočetka naveličani obrazi se ob rednih nakupih sprostijo, celo nasmehnejo in ti dajo vedeti, da so sčasoma pripravljeni na nekakšen odnos. Kakšen bo pa je odvisno od tebe.

  1. Velikost

Glavno mesto Švabije je velemesto. Vsaj za evropske standarde, medtem ko bi se nam kaki Brazilci ali Azijci smejali v glavo. Malo powikipedijamo in kmalu izvemo, da se v Berlinu trenutno, če zajamemo cel Berlin, na površini 891.1 km2 gužva nekje 6 milijonov ljudi, s tem, da se baje dnevno vanj preseli še okoli 50. Valda, to so samo številke, ki – vsaj meni osebno – ne povedo kaj dosti, razen tega, da živim v mestu, ki ima trikrat več ljudi kot moja celotna država; in to na 25-krat manjši površini. S-T-R-E-S.

Moram pa priznati, da gnečo, razen na javnem prevozu, zelo malokrat občutim. Še najbolj pred dvema tednoma, ko sem se vrnil iz dopustovanja po domovini in mi je, tam nekje pri Nadiži dejansko uspelo, da tri dni, razen s punco, s krajšimi in daljšimi vzdihi, nisem komuniciral z nikomer. Berlin je precej loose mesto. Bolj kot občutek Ljubljane mi daje občutek Maribora. Ljudi je veliko, ampak na dovolj razpotegnjenem prostoru širokih cest in pločnikov. Pomembnost tega za mentalno zdravje postane brutalno očitna vsakokrat, ko se nekdo na U-Bahnu samo rahlo in povsem nehote ter neizogibno obregne obte in bi mu glavo najraje zabil skozi okno.

Skratka, ne glede na objektivno velikost in subjektivno gromozanskost, se ju nekako ne občuti, dokler se pretežno voziš z U-Bahnom. Zamislite si. Kot reka ponikalnica se na neki točki potopiš v podzemlje in na neki drugi točki pol ure kasneje pribrbotaš na površje. O dogajanju na površini vmes nimaš blage veze. OK, S-Bahn je na površini, a ti nekako še vedno ne da pravega občutka zaresne velikost, ker so postaje ločene od mainstream dogajanja. Pravi občutek velikosti ti lahko predstavi le avtobus. Ali pa mogoče taksi, a sem v njem vedno omagal in se zbudil šele pred vhodnimi vrati, za katere sem v pijani samozavesti trdil, da so napačna.

Sva pa prejšnji teden z bejbo nekaj bluzila in se ob dveh zjutraj znašla na U-Bahnu, ki je za tisti dan zaključil svoje vožnje. Prestopiva torej na bus in ne moreva verjeti ekspanzivnosti življenja, ki jo običajno zgrešiš nekaj metrov pod asfaltom. Pred nama so se ulico za ulico prosto odpirale ulice za ulico za ulico za ulico, semafor za semaforjem, stavba za stavbo, človek ob človeku, pred, za, pod in nad njim. »This place is fuckin huge!« sva se nekako v en glas čudila. Ne toliko sami velikosti kot pa dejstvu, da je prej sploh nisva zaznala.

Druga stvar, ki ti da vedeti, kako velik je Berlin, je, da moraš skoraj kamor koli potovati 40 minut. Skoraj vedno, ko te nekdo nekam povabi, najsibo koncert, oddih ob enemu od številnih jezer, pijača, špancir – vedno traja vsaj pol ure. Če je na začetku to vznemirljivo, ti kmalu začne cuzati življenjsko energijo, sploh če se dnevno voziš na šiht. Zatorej ti ideja, da bi se v soboto popoldne »nekam naokoli« vozakal 40 minut, postane malce odvratna. Postalo mi je kristalno jasno, da sem navsezadnje le iz Logatca. Iz malega mesta se lahko vzamem, mesteca iz sebe pač ne.

  1. Psihopatski kolesarji

En način premikanja po tej ogromni betonski džungli je seveda kolo. Osebno izkušnje iz prve roke še nimam, ker je nekdo v ključavnici naše kleti odlomil ključ, kar mi onemogoča dostop do koles … ugh. Seveda se je to zgodilo ravno tisti teden, ko sem se jih končno odločil popraviti.

Kolesarske poti izgledajo kolikor toliko urejene, malo po pločniku, malo po cesti, koder je plac za najšibkejše člene mestnega prometa. Glede na to, da sem preživel gonjenje po Dublinu, bi si mislil, da bo vožnja po nemški pedantnosti in urejenosti mala malica. Kar deluje kot – vsaj kar se tiče infrastrukture –da je. Strašijo me predvsem kolesarji.

Biti najšibkejši člen med poplavo skuterjev, avtomobilov, avtobusov, tovornjakov in kombijev ni enostavno. Poleg vozil pa smo največji problem pešci. v Berlinu je naša težava v tem, da so kolesarske trase dostikrat speljane po pločniku, mejo med prostorom za pešake in prostorom za kolesarje pa je zelo enostavno spregledati, tako da se kaj hitro in kaj nevede znajdeš nekomu na poti.

Zaradi vseh teh okoliščin se ne bi nikjer čudil jezi in našopirjenost tistih, ki se odločajo za bolj ekološki način prevoza. Le da imajo berlinski kolesarji v glavi čudno idejo, da so vlak. Vlak, ki se začrtane poti drži kot pijanec plota in je ne samo težko, temveč povsem neizvedljivo predrugači. Vlak, ki mu do vlaka manjka samo oni železni plug, ki so ga včasih imele parne lokomotive. Sami bi ga, če bi ga le lahko, na svoje dvokolesnike namontirali s solzami sreče v očeh. Še posebej oni model s špicami – Carmageddon style. Edini razlog, da nas enostavno ne zgazijo na povsem škodoželen, maničen in že skoraj psihopatski način je, da nas ne morejo. Verjetno niti ne gre zato, da bi sami utrpeli škodo in poškodbe, ampak se jim preveč mudi, kamor se jim že pač mudi. Opcija rahlega zaviranja jim je hvala bogu še vedno ljubša od čelnega trčenja.

Kolesaril sem že po Dublinu, ki je v nekaj pogledih veliko manj prijazen do kolesarjev kot Berlin. V očeh irskih kolesarjev in svojih mišicah sem mnogokrat zapazil naveličanost, razdraženost, jezo in bes. A šele v Berlinu sem doživel, kako ta čustva eskalirajo do namena umora.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.