… se nadaljuje …

Salut Borut,

J’espère que tout va bien.

Je vais dans les villafes abandonnés au printemps et en été et si tu es par là je compte bien t’emmener.

Au mois de Juin je vais avoir 60 ans et je fait une fète pour marquer l’évènement.

Au Pays Basque c’est comme d’habitude it pleut….

A bientôt Preberi več VII →

… se nadaljuje …

»Dovolj bo, gremo jest,« mi je profesor, mirno, a odločno, položil roko na ramo, vidno oddahnjen, da je čas kosila zmotil vse bolj tečen zvok motorke. Obrnil se je proti hiši, pomignil dve glavi manjšemu pomočniku, sam pa sem obrnil stikalo na ‘off’, zaprl dovod goriva in se na nogah – še vedno v celoti pritrjenih na trup – odpravil po sledi mamljivega vonja. Preberi več VII →

Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak barbari. Preberi več VII →

… se nadaljuje …

Iz pisarne socialne službe se je vrnil prav tako razkurjen kakor jaz. No, verjetno še bolj, ker je dejansko verjel, da se bo nekje že našla postelja zanj. Pol ure kasneje je še vedno klel sistem in birokrate ter njihovo brezsrčnost, nadaljeval pa z Maročani, ki so – po njegovem – preplavili to državo, zdaj pa »poštenim« klošarjem kradejo postelje … Preberi več VI →

Ideja se mi je zdela zares posrečena. Še vedno se je nad mano pelo razočaranje nad nedokončano Jakobovo potjo, neučakanost pa me je premagovala. »Ziher je v Španiji tudi novembra dovolj toplo, da spim zunaj,« sem si mislil, ko sem stopal na vlak, ki me je iz Benetk popeljal v Bologno. Med potjo je začelo snežiti … cazzo!

Naslednji močnejši spomin vključuje nevihto, ki me je prisilila, da svoje kalkulacije ponovno prekalkuliram. Temperature so bile ugodne, lokacija pa je bila zaradi ujetosti med Atlantskim oceanom in Pireneji žrtev nenormalnih količin vode. No bueno. Preberi več VI →