VII

Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak barbari.

Ko se nam je uspelo sporazumeti, kam se namenjen, je nastala kratka tišina, voznik in sopotnica sta se spogledala in mi ponovno začela nekaj razlagati. Razumel sem zgolj toliko, da sta s svojim prašnim in z blatom ošpricanim Citroenom AX namenjena v mojo smer, zapeljeta pa me lahko le kakih petnajst kilometrov, potem pa zavijeta proti domu. Bilo pa je še nekaj. Še neka nejasna informacija glede mojega cilja, časa in dela. V tem, ko sem poskušal dešifrirati »eno dolgo besedo«, kot mi je takrat zvenela francoščina, je mimo nas šopnil šlepar, grobo zazibal malega AX in nam dal vedeti, da je čakanje na odstavnem pasu, ne glede na to, kako širok je, ob takole hitri cesti odlična priložnost za tragedijo. Ošinil sem prašni zadnji sedež Citroena, si med plastičnimi kantami in lesenimi Jaffa gajbicami napravil prostor, da bi si kar najlažje razjasnil informacijo v naslednjih petnajstih kilometrih.

Bayonnei

Tisti čas so namreč ob obalah severne Španije divjala strahovita neurja, ki so nehvaležno obliznila tudi francoski Bayonne, od meje oddaljen zgolj kakih 50 km. Ob svoji hiši pa je moj komični par imel precej obdelovalne zemlje, na katerih so se bohotile velike tople grede. Pravzaprav mali toplotni hangarji, katerih polivinil na aluminijastih rebrih je odlično lovil ves srd narave. Vesela sta bila, da ste me pobrala, saj sta potrebovala dodaten par rok, ki bi pomagal pri pospravljanju razdejanja. Poleg tega sta v roku štirih dni načrtovala obisk hčerine družine – kam drugam kot v 300 km oddaljeno Ville Rouge z uradnim imenom Touluse, ki sem ga želel doseči. No-brainer, kot bi se izrazili barbari. Če se popotnik česa razveseli po dolgem času vandranja, so to topli ljudje, domača kuha in tiho upanje, da bo nekdo pokazal, kje sta tuš in pralni stroj. Če pri tem za njegovo delo obljubijo še plačilo, so pa vsa filozofiranja o svobodnem duhu v hipu pozabljena. Malce vpetosti po tednih na poti človeku pravzaprav godi. Dolgin je spet nekaj zaklel čez otok tam na severu, njegova boljša polovica pa je le zavzdihnila in se skozi zamazano okno ozrla na polja in palme, ki so hitela mimo.

Zavili smo z glavne ceste in se kaj kmalu znašli na kolovozu sredi pokrajine, ki se je raztezala vse do, no, kjer se je začela dvigovati v predstražo Pirenejev, ki so se zabadali v sveže, oprano nebo – prav tisto nebo, ki se je pred parom dni razpizdilo za vse solde in povzročilo vsakršne nevšečnosti – med drugim tudi blato, v katerega sem zaplužil takoj, ko sem nogo pomolil iz avta. »Hm, ene škornje ti bomo zrihtal,« se je v moje gojzerje zagledala glava hiše, prav tako pa žena, ki mi je urno pokazala, kam se takšni čevlji odložijo, da slučajno ne potacajo kuhinje. V sprejemnici, kjer običajni ljudje sprejemajo običajne prijatelje in običajne sosede za običajno mizo z običajnimi skodelicami in običajno kavo, so me toplo pozdravile palme, mesojede rastline, praproti, fikusi, kaktusi, zelišča, rože in vse mogoče vrste zelenja, ki ga nisem razločil takrat, še manj pa se ga spomnim zdaj. Običajni ljudje ponavadi tudi ne pobirajo štoparjev in jih vabijo v svoje hiše. Preveč bi jih bilo strah sekir, mačet in bejzbolskih kijev, s katerimi bi jih ubil med spanjem. Nasprotno, takle neobičajen človek s štrenastimi sivimi kodri, človek bi ga zamenjal za profesorja, ti v roke pahne motorko, razloži potek dela potem pa na rahel ugovor, da tega pa res še nisem uporabljal, skomigne in ga s popolnim zaupanjem zavrne: »Ma sej bo šlo. Samo pazi da se ne urežeš.« »Urežeš? Pizda, niso glih škarjice za nohte!« Tako sem zadevo zakurblal in se lotil ovijalk, ki so se oklepala podrtih dreves. Kmalu sem za hrbtom začutil zgrožen pogled profesorjevega vajenca, čigar obraz je izražal prepričanje, da se bo vse skupaj končalo v krvavem duhu raztelešenja.

Se nadaljuje

Neko Zveneče Ime

En odziv na “VII”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.