VII

se nadaljuje …

»Dovolj bo, gremo jest,« mi je profesor, mirno, a odločno, položil roko na ramo, vidno oddahnjen, da je čas kosila zmotil vse bolj tečen zvok motorke. Obrnil se je proti hiši, pomignil dve glavi manjšemu pomočniku, sam pa sem obrnil stikalo na ‘off’, zaprl dovod goriva in se na nogah – še vedno v celoti pritrjenih na trup – odpravil po sledi mamljivega vonja.

Obedovanje z ljudmi, ki ne govorijo istega jezika, je posebne vrste stres. Prvič: pred nekaj urami niste niti vedeli za obstoj drug drugega, zdaj pa si delite čas, ki je na neki način intimen. Ok, če jezik ni ovira, se morebitna začetna zadrega »kdo so zdaj ti ljudje, s katerimi si delim hrano« ponavadi hitro razprši. V nasprotnem primeru je zadeva precej drugačna. Tekoč in sproščen pogovor med vsemi udeleženci? Odpade. Vsakič, ko je nekdo nekaj povedal v francoščini, je začutil moj debilni pogled in začel prevajati v angleščino. Prevajanje že tako ni lahka stvar, še posebej sproti, če pa govorec tujega jezika ne obvlada ali pa ga tretira kot barbarskega, je vse skupaj katastrofalno. Naprej: če sem sporočilo že za silo razumel, me včasih sploh ni zanimalo (redke vrste metuljev), o temi nisem vedel prav nič ali pa kar oboje (francoska politika). Na srečo je Pomočnik dobro znal angleško in četudi je zbral vso svojo voljo do prevajanja, se je v času tega, med gazdo in ženo že razvil nov pogovor, h kateremu se je seveda želel priključiti in sta mu morala razlagati vse od začetka. Ko so se vsi skupaj zasmejali, sem seveda doumel, da gre za zelo smešno šalo. Človek se vedno, ko se smejejo vsi razen njega, počuti precej butasto in malo osamljeno. Zato sem predlagal, naj se ne menijo zame, češ da se pravzaprav jezika učim najprej s poslušanjem. Nekako so razumeli in nadaljevali v svoji običajni maniri, sam pa sem usta raje zaposlil z odlično domačo kuho na krožniku pred sabo. Nelagodna atmosfera je malo popustila, dokler nisem pokazal na žlico in nakazal, da bi želel poznati francoski izraz. O, Jezus, to je sprožilo plaz besed, ki so jih pripenjali na vse mogoče predmete, ki so jim bile v dosegu rok. Zapomnil si nisem nobene.

bayonneii

Nekoč mi je nekdo rekel, da Francozi obedujejo tri ure. Ne verjamem, da imajo v kakem natempiranem Parizu čas za to, za podeželje pa ta številka sploh ni tako napačna. Debata se je začela pri sezuvanju čevljev (jaz sem večinoma poslušal), po hodniku smo jo prinesli do mize, kjer se je nadaljevala ob kremni porovi juhi, krompirju, pečenem skupaj z dvema kolutoma Camemberta in svežo zelenjavo, razvijala in vejala je še kako uro in pol, ob polnih trebuhih je poniknila in zopet privršala na plan ob kavi, čaju in piškotih, ki so dodali goriva za nadaljnje pol ure mlatenja prazne slame, nakar je bilo seveda potrebno malce počiti, preden smo se zmenili, kako naprej z delom. Dve uri pa četrt, kot bi rekel keks.

Gazda se je po obedu z AX odpravil po opravkih, s preostalim članom delovne brigade pa sva nadaljevala, kar je bilo začeto. Podrti hlodi so pod ostro verigo motorke neusmiljeno razpadali na manjše kose, za njo pa sta razdejanje čistili sekira in ročna žaga, ki sta jih skupaj z debelejšimi vejami spreminjali v polena. Med pavzami sem izvedel še par novih informacij o nedavnem življenju začasnega sodelavca. Skoraj klasična zgodba nekakšnega spreobrnjenca. Droge, sex in rokenrol potem pa, opa, tako življenje ne pelje nikamor, treba se je povezati z Naravo, s samim seboj, najti pravo srečo itn. Same pozitivne stvari, vsekakor, le da se taki instant svetniki velikokrat malce prevzamejo in s svojimi idejami in prepričanji kot bršljan prerastejo drevesa in jih drugače ne gre odstraniti kot z ostro besedo. Moj dobrotnik in njegova žena sta bila namreč sodelavca v nekakšnem mentorskem sistemu, ki je ljudem, ki so se, kot Pomočnik, izučili agronomije, omogočal, da so pridobili tudi praktične izkušnje. Tako se je tu znašel on, a ga je očitno bolj zanimalo soliti pamet nekomu, ki že 20 let ni natančno sledil proceduram, ki jih je sam skrbno podčrtaval v učbenikih, a mu je vseeno uspelo pridelati dovolj zelenjave za vzdrževanje družine in še nekaj ekstra za prodajo. Škoda, da v njegovih knjigah ni bilo opozorila, da se praksa največkrat občutno razlikuje od teorije. Če bi bilo tako, se sam najbrž ne bi bil znašel, kjer sem se.

Ko se je gazda vrnil, je bilo polenčkanje v glavnini zaključeno, Pomočnik pa je že odkolesaril domov. »Našel sem ga,« je z zmagoslavnim nasmehom pozdravil sivolasec. »Koga?« sem pokazal zanimanje, na kar je odgovoril zgolj: »Ne koga, temveč kaj! Ampak to boš videl pozneje. Ostal nama je še en opravek preden zaključiva za danes.« Napotila sva se proti kupu starih oken v obliki tople grede, ki jo je – po videzu sodeč – skupaj držalo le lastnikovo prepričanje, da stoji. Ob vstopu je v naju bušnil vlažen in topel zrak, ki je obema zarosil očala. Ko sva jih obrisala, je iz kupa v kotu vzel eno izmed plošč iz stiropora z vrstami malih jamic. Položil jo je na mizo, jaz pa sem nanjo nasul par pesti zemlje. Razporedil jo je tako, da je zapolnila vsako jamico, preostanek je z letvico pometel nazaj v vrečo, sam pa sem v jamice sadil različno zelenjavo. Ko bi le takrat razumel, da je v svežo in rodovitno zemljo padlo tudi seme mojega novega življenja.

Se nadaljuje …

Neko Zveneče Ime

En odziv na “VII”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.