VII

se nadaljuje

Salut Borut,

J’espère que tout va bien.

Je vais dans les villafes abandonnés au printemps et en été et si tu es par là je compte bien t’emmener.

Au mois de Juin je vais avoir 60 ans et je fait une fète pour marquer l’évènement.

Au Pays Basque c’est comme d’habitude it pleut….

A bientôt

Že celotna situacija bi mi, če bi vedel, kar vem danes, povedala, da sem na pragu polomije. Na železniško postajo smo prispeli veliko prezgodaj, kar samo po sebi ne bi predstavljalo problema, če si ne bi moji spremljevalci in nedavni gostitelji zadali, da me pospremijo prav na vlak. Tudi to je seveda gesta, ki jo gre običajno zgolj pozdravljati in se ji zahvaljevati. Običajno. Če ne prevzame vloge vprašanja: »Si prepričan?«

Sedeli smo v kavarni touluške železniške postaje in pili vsak svojo pijačo. Profesor in njegova hči kavo, jaz pa nek sok. V žepu sem imel karto do Montpellierja, ki sem si jo kupil s plačilom za delo, ki ga nisem pričakoval. Na mojih potovanjih vsekakor redek, a dobrodošel in izjemen občutek. Pogovor nam nekako ni stekel in se je bolj ali manj trgal okoli načrtov, ki sem jih imel namen uresničiti ob vrnitvi v Slovenijo. Noben izmed njih se ni imel uresničiti, a tega takrat nisem vedel. Tega, da sem odločitev za vrnitev »domov« sprejel zgolj iz dvomov v svoje prave, popolnoma uresničljive in nič manj koristne želje, se nisem zavedal. Idejo o sebi kot nekom, kar bom postal, sem postavil pred tisto, kar sem že tako ali tako bil in je delovalo povsem fenomenalno. A človek obrača, Bog pa obrne.

Do vlaka je bilo še najmanj dvajset minut, nam pa je že kronično zmanjkovalo tem za pogovor. Pa ne da bi bil le-ta nujen. Z njim smo le skušali prikriti nejasno zadrego, ki smo jo čutili v zraku. Neizgovorjene besede, katerih nedvoumno prisotnost skušamo prekriti s čim povsem plehkim in nepomebnim. Profesor se je večkrat odkrhal in pogledoval na uro, hčer si je mela roke in z očmi brskala po glavi za naslednjo možno nadomestilo, sam pa sem špegal proti tablei odhodov in prihodov in že n-tič preveril, da vlak res odhaja ob tej in tej uri, s petega perona, v Marseille.

Road

Stvar, ki se nam je motala po glavi in nam kvarila zadnje skupne trenutke je bil Predlog. Oziroma ne Predlog sam, ampak njega odklonitev, zavrnitev. Lastnika male kmetije sta namreč opazila, da z menoj ni težko delati, le bolje bi se moral naučiti francosko. Opazila sta tudi moje navdušenje nad bobni, ki so stali v kotu pred sobo, v kateri sem spal, slinjenje nad francosko hrano, nad sobo, ki je sedaj ni nihče več uporabljal in moje pomankanje denarja. Opazila sta, da se s pomočnikom še kar razumem, ker sva pač lahko komunicirala v istem jeziku. Predlog se je tako glasil, da bi še nekaj časa ostal. Takole na oko, kak mesec. V preteklosti sta bila namreč del nekega programa, ki jima je na dom pripeljal mladoletne prestopneže, da bi jih v prijetnem, a verjamem da dolgočasnem, podeželskem okolju ponovno privadili na zamisel dela, koristnosti družbi, veselje nad pridelovanjem lastne hrane, samozadostnosti, samostojnosti itn. Vse lepo in prav, a kaj, ko se vse skupaj ni izteklo po pričakovanjih in je mladež večinoma lenarila, se le stežka lotila dela, vmes rada kaj razbila in ob priložnosti še kaj ukradla. Skoraj ni potrebno omeniti, da sta s programom kmalu zaključila. A očitno jima je želja pomagati zablodelim osebkom, kot sem bil v njunih očeh prav gotovo tudi sam, ostala. Za Tolkienov rek, da niso vsi izgubljeni, ki vandrajo, verjetno še nista slišala. No, v tistem času tudi jaz ne. Sem ga pa že živel. Nisem imel nekega specifičnega plana, sem pa v splošnem točno vedel kaj hočem – iti za nogami.

in sem šel

in sem prišel tja

in tam mi je bilo res všeč

in sem šel

(Drisky Bare-ass-ovsky, Naughtius Maximus, Satirični Rosomah, Gozdni Sadež: Pot)

Bila sta prav prijazna zakonca in zabavna, kakor so ponavadi zabavni starejši pari, ki svojo polovico poznajo bolje od samih sebe, tekom let pa jim je v zakonu uspelo ohraniti določeno mero svežine in dinamičnosti, stare grehe pa so z ostalo neuporabno kramo zbasali na podstrešje. Izžarevala sta zelo vzoren model, kako zakona ne samo preživeti, ampak ga bolj ali manj tudi polno živeti. V takem odnosu in z možnostjo občasnega pobega z ljubljeno Citroënovo »žabo« bi se človek kaj rad ustalil. A kdor enkrat okusi grobo svobodo odprte ceste v vsej svoji veličastnosti, ni nikoli več enak. Izkustva so enostavno pregloboka, da bi spomine enostavno zaprl v kak fotoalbum, s staranjem pa privzemajo lastnosti sirov ali pa vin in jih um tekom let vedno raje gloda – ob posebnih priložnostih, se razume. Podobno nostalgijo, zgubano, da, a z enako presenetljivim polnim okusom kot tisto bio jabolko, ki se je dva tedna in več zadrževalo v mojem hladilniku. Nekega dne po večerji me je povabil, naj mu sledim. Skoraj od nikoder so se v kotu jedilnice pojavila vrata, skozi katera sva vstopila v manjšo sobo, nakopičeno z raznimi papirji, računi, knjigami, fascikli in kar se še najde take robe po pisarnah/sobah za umik. Ponudil mi je stol in se zagledal v računalniški zaslon. Skozi menije in okna se je premikal s hitrostjo nekoga, ki se je osebnih kalkulatorjev privadili šele nekje po Abrahamu. Ko je našel pravo mapo, se je zadovoljno nasmehnil. Na katodcu se je naložila slika suhe, puste in skalnate pokrajine, v njenem središču pa se je znašel skupek razpadajočih, kamnitih hiš. »Village abandonné,« je z blaženim nasmehom poudaril. »V Pirenejih je vse polno taklihle vasi, ki so jih prebivalci pred desetletji prepustili zobu časa. Malce traja, da prideš do njih, a je nagrada zato toliko večja … Tole je pa moj sin,« je s prstom pokazal na drugo osebo na naslednji fotografiji. Kaj sem pa jaz vedel o radostih hoje v hribe z lastnimi otroci! To je bilo vse del sveta, ki sem mu poskušal ubežati, a mu zraven še pobrati par dni tuširanja, mehke postelje in toplih obrokov. še predobro pa sem razumel strast do »nekam gremo«. Bilo je že malo smešno, ko sem se zavedal, da je njegov vsakdan zame nekak dopust, za njega pa je veljalo obratno. Z vsako sliko me je aura podrtih bivališč bolj vabila, besedna zveza village abandonné pa se je v spomin vtisnila močneje in trajnejše, kot vsi tisti nesmisli z vilicami, noži, skodelicami, dober dan, lahko noč in kar je še takih besed za vsakodnevno rabo

Nekaj mu je prišlo na misel, stegnil se je do police, vzel škatlo, iz nje pa potegnil pravo bogastvo črnobelih slik, na katerih ni bilo veliko več od puščave in dveh Spačkov, v katere so se predvidoma spravile vse osebe na slikah: »Tele so pa iz mojega potovanja čez Saharo. S prijatelji smo nabavili dva Spačka in se odpravili od Maroka do Egipta. Pri teh avtomobilih je bilo fino, ker si jih lahko popravil čisto sam.« Oči so se mi zasvetile, čeljust pa se mi je povesila. Opa. Tole je pa hardcore. Nekaj slik je prikazovalo par ubupanih mož, postavajočih okoli razmontiranih Dian. Pa kje so dobilli rezervne dele? »Nekaj smo jih vozili s seboj, malce smo improvizirali in iz tistega kar smo imeli izstisnili največ.« S tem je potopisno predavanje zaključil. Slike so izginile z zaslona, se  pospravile v predal, v moji glavi pa so se kot glasbeni slideshow predvajale še dolgo potem, ko je bil računalnik ugasnjen in sva se spravila spat.

Taki mirni, a nabiti trenutki so nedvomno dobrodošel kontrast prašnim in hrupnim cestam ter vrvežu velikih mest.  A če sem že na potovanju, jemljem take situacije kot začasne. Zelo udobna postaja v vrzeli do naslednjega odhoda. Pristanišče, v katerem se odpočijem na postelji, ki mi jo odkažejo, naberem zalog stvari, ki bi slejkoprej romale v pozabo – če že ne v smeti – in kako majhno, zlato zrnce modrosti. Če se mi že kdaj zazdi, da bi lahko nekje ostal, se hitro spomnim, da tudi Nemir občasno potrebuje odmor. Ko si oddahne, ne jebe žive sile, še posebej kake situacije a la Kalipso, ki bi me uspela zadržati dlje, kot bi bilo potrebno. Odisej ni bil popotnik. On je samo hotel domov po najkrajši možni poti (če bi bil popotnik bi vedel, da se te poti skoraj brez izjeme izkazejo za najdaljše), na neki točki se mu enostavno ni več dalo, čarovničin urok pa je bil prikladen izgovor. Takega sranja Nemir ne jebe, pa četudi mu baba na koncu nabavi kombi s polnim tankom. Na uroke se itak poščije, na zaklinjatve pa pljune takoj zatem, ko jih po prahu povalja kot ugasel džoint. Nekega dne noge enostavno postanejo živčne in hočejo it. Pa ne samo malo okoli hiše, do najbližje trgovine ali do najbližje šume. S tem jih lahko za kratek čas zamotim, a ko spoznajo ukano, se jim utrga. O ne! One hočejo it v prav tisto smer in v njej vztrajati tako dolgo, dokler se jim ne da več. Potem se ustavijo in silijo domov z isto vnemo, kot so prej hotele stran. Lahko jih sicer ignoriram že iz prve, a se zavedam, da v tem primeru obstanem v sobi in v njej ždim kot kup nesreče. Dozdeva se mi, da bom zamudil odlično priložnost, da svoj svet in operacijski sistem, na katerega se konektajo moje misli A-testiram. Pretresem do temeljev in spoznam, kako dosledno sem dejansko spisal kodo svojega življenja. Vsemu skupaj dodam končnico .zip, spravim v en majhen ruzak in se podam na avanturo. Mislim, moje noge se. Jaz sem samo zraven za okras in družbo ter oporo, ko sijaj podviga zbledi, ko me ob deževnih devetih zvečer odložijo v ogromnem mestu, ki je bil maloprej le napis na tablah ob avtocesti. Nobenega ne poznam, ne vem, kje točno v tem mestu sem in kaj to, da v tem predelu sem, pomeni za mojo varnost. Nemir me, valda, ne jebe, noge so živčne, sam pa jim sledim in upam, da me pripeljejo nekam, kjer mi ne bo žal, da sem Predlog zavrnil.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.