MYRTYL KYMBYT: MAJA VIDMAR IN GUILLAUME APOLLINAIRE

Arena se odpre. Občinstvo sede na prosta sedišča in čeblja do pričetka spektakla. Fantiči za pičle šilinge počistijo pesek, ki je ostal razmetan od prejšnjega dvoboja. Napovedovalec s fanfarami za background oznani tragedijo, ki se ima pripetiti: »Zbrana javnost, pred vas ponovno stopata junaka, ki sta se odločila svoje ime zapisati v neskončnost!« Bučen aplavz. Kokice letijo na vse strani. »Naše poslanstvo je, da se nahranimo z živim, utripajočim tkivom posameznikov, prostovoljcev! Red hoče žrtve, mi žrtvujemo! Red hoče trpljenje, mi trpinčimo! Red hoče ponižanje, mi ponižujemo!« Ploskanju sledi nekontrolirano dretje. Največji privrženci nomenklature vriskajo: »De-mos, de-mos!« Njihov bes hiperbolira v izbijanje zob, lomljenje nosov in komolčenje prsi. »MI! SMO! JAVNOST!« Vik preglasi grmenje oblakov. »Vreme je bilo izbrano, Red nam je naklonjen. Nocoj je čas za žetev!«

Bobni se vključijo v udrihanje obče krvoločnosti po pleksi steklu. Napovedovalec posreduje še zadnjič pred začetkom spopada: »V tem kotu, predstavljamo, reprezentantko sodobnosti, pesnico osmih pesniških zbirk in prejemnico številnih domačih in tujih nagrad, tu je Maja Vidmar!« Njenemu vstopu v Areno metonimičnosti sledijo žvižgi nasprotne strani tradicionalistov in zdaj že hripavi glasovi podpore mladine. Pesnica med starčke zabriše svoje podivjane mačke, ki začnejo trgati obraze z nič hudega slutečih. Enemu od njih celo uspe pregristi skozi vrat nebogljenega nergača in glava se mu odkotali v sredino koloseja. Svojim podpornikom začne deliti najnovejšo zbirko Minute prednosti. »Ne daj mu je,« se derejo pobesneli Filofaksovci, »ne daj mu niti minute!«

salvador_dali

»In v drugem kotu, dragi ljubitelji klasikov, pesnik, ki ne potrebuje nobene predstavitve, prosim za en velik aplavz, prihaja Guillaume Apollinaire!« Po amfiteatru ponovno završi, a vriskanje je hitro prekinjeno, ko na plano stopi nerazpoznavni stvor. Muhe letajo okoli nečesa, kar je nekoč živelo. Drži puško z bajonetom in momlja nekaj čez Špance. Zdi se, kot da celo kritizira nasprotnico, preden to uspe občinstvu. »Dame in gospodje, naj se žetev začne!«

Prva runda. TEPEŽ!

Vidmarjevi nemudoma pade mrak na oči in iz knjige prebere:

Toda neznosno se mi zdi,

da bi nekega dne nenadoma

padla v komo ali smrt

in ti ne bi rekla, ne bi niti

omenila, kako je zdaj.

To bom še napisala.

To pišem zdaj.

Apollinaire ne trzne – kako bi le? – ledeno hladen navrže:

Poguba veva naju čaka

a ker ljubila bova do takrat

premišljava in je v dlani dlan

kar je povedala ciganka

Napovedovalca vrže s stola: »Pa to je neverjetno! Kdo je sedaj ta Ciganka? O kakšnih prerokbah je govora?« Publika ne da miru, Maja Vidmar se ozira in skuša pojasniti, kako sta časovno gledano pesmi usmerjeni popolnoma drugam, a je nihče ne posluša. Apollinaire se zgolj hahlja v zadovoljstvu. Napetost prekine zvočnik.

Druga runda. TEPEŽ!

Apollinaire, zaverovan sam vase, sprejme pobudo Vidmarjeve, ki čaka na njegovo prvo potezo. Navrže kar s svojim največjim orožjem, ki bi lahko bilo prepovedano – s pesmijo Dežuje.

D

e

ž

u

j

e

j

o

g

l

a

s

o

v

i

ž

e

n

a

k

o

d

a

s

o

u

m

r

l

e

c

e

l

o

v

s

p

o

m

i

n

u

Publike se ne da več kontrolirati. Padejo v trans in to tako zgodaj v dvoboju. Zunaj ponovno zagrmi. Zdi se, da je stari klasik popolnoma uskladil vsebino s formo. Privrženci Maje Vidmar psujejo nekaj v smislu: »Bah, larpurlartizem!« Ona odvrne z Volkovi:

Pred jutrom

smo poklali

čredo, a pojedli

nismo ničesar.

Ti poznaš to tiho

jutro, zato kadiš na

balkonu in za vrati

utiraš isto sled.

Med občinstvo se prikrade tišina. Sliši se le norenje kapelj nevihte po strehi. Nenadoma se nekdo opogumi: »Uuu, BURN!« Kamenček sproži plaz vpitja in pesti. Green Dragonsi prižgejo bakle. Napovedovalec pride do glasu: »Pa to je nezaslišano! Brutalno! Kaj se ima še zgoditi danes, dame in gospodje?! Kakšna kajla! Kakšna kajla pod pasom!«

Tretja runda. TEPEŽ!

Tokrat je spet Vidmarjeva tista, ki napade prva:

ista tanka vrv

lebdi v vetru

od tu do kdovekam,

nevidna, če

se v soncu ne

zasveti njen

profil.

»Ooooo!« se opogumi nekdo v občinstvu, ki ne vzdrži suspenza, ostali ga z glasnim Š ustavijo. Apollinaire pogleda v svoj del publike in se odkašlja:

Poznam ljudi različne sorte

ki svoji usodi niso kos

kot mrtvo listje neodločne

pepel neživ jim je oko

in srca treskajo kot polkne

»Pa to je najbolj krvoločen boj, kar smo jih kadar koli imeli v … « začne z dretjem napovedovalec, hitro z njim potegne celotno krdelo, »ARENI METONIMIČNOSTI!« Najizkušenejši na plano povlečejo nože. Nasprotni strani navijačev se zaletita ena v drugo in na pesek arene začnejo padati prebavila. Tla bodo zopet plodna, zemlja bo bogato rodila. Žetev se je resnično začela.

Četrta runda. TEPEŽ!

Utrgal vejico sem vresja

le spomni se jesen umira

ne bova več se videla

vonjava časov cvetek vresja

a vedi čakam te še zmerom

Apollinairov glas komaj prodre skozi krike ranjencev. Ansambel še enkrat začne udrihati po bobnih, da bi preglasil rajanje in Vidmarjevi dal priložnost za repliko:

Ko poblisne ostra

beseda nikoli,

se v trebuhu

premakne vsaka

odsekana stvar.

V grlu grgra

občutek, da boš,

če enkrat začneš,

jokala večno.

Občutek ne

laže – mogoče

ne večno, a gotovo

do konca valov.

Zdi se, kot da le še pesnika spremljata svoj dvoboj. Raja se cufa na koščke. Oglodane kosti letijo v sredo arene, zarijejo se v mivko med ostrimi pogledi obeh mojstrov jezika. Napovedovalec tonskemu mojstru razlaga, da ne sliši, kaj si mečeta v obraz, stric iz ozadja razglasi:

Finalna runda. TEPEŽ!

Pridi noč

Začne Apollinaire, Arena metonimičnosti se zatrese, da zaledeni kri vsem gledalcem, ki se mlatijo med sedišči. Streha začne razpadati. Skale neusmiljeno grmijo proti tlom. Maja Vidmar se skrije pod obok hodnika, od koder je prišla.

udarjaj ura

Nevihtni dež razmoči pesek na sredi arene. Večkrat glasno zagrmi in poblisne čez nebesni obok, da pesnikov obraz osvetli v vsej bledi grozi, ki jo izraža.

dnevi grejo

Skozi razpokan beton zabrije veter, dvigne mivko in jo ponese naravnost skozi kosti večnega klasika. Ne da se motiti. Iz zemlje dvigne vsa trupla, ki so jih tekom desetletij zakopali vanjo v zameno za dobro letino. Zombci se spravijo nad občinstvo, vsaj kar je ostalo od njega, ta pa se začne dreti še bolj histerično.

jaz sem tukaj

Pesnik zaključi in se v vsej božanskosti odpravi do svoje nasprotnice. Razpre prsni koš in čaka na njen odgovor. Glasovi z občinstva so vse manj številni in ne parajo več ušes. Skoraj bi lahko rekli, da sta junaka ostala sama. Vidmarjeva se dvigne na noge, odpre knjižico in prebere:

Brezčasje brni –

Razmršena harfa.

Moja sproščena tišina

Je napetost tvojega

»Prisluškovanja,« zaključita skupaj. Njen začuden pogled prekine njegov glas: »Moj svet je neomejen, toda moja vrnitev je neomajna.« S temi verzi prične razpadati v pepel, dokler za njim ne ostane le še kup raztrganih cunj. Maja Vidmar jih pobere in odnese v sredino arene. Nemrtvi se zgrudijo kakor hitro so vstali. Preostali živi iz sekte mladopoetov dvignejo bučen aplavz. Nasprotna stran zaploska manj prepričljivo, a s spoštovanjem vseeno. Napovedovalec si obriše solze: »Dame in gospodje … žetev je uspela!«

Nadaljuje. »Po protokolu imajo zadnjo besedo literarni kritiki,« vsi zbrani začnejo žvižgati in nergati, »prisluhnimo, kaj imajo povedati.«

Kritiki pošljejo svojega predstavnika na sredo arene. Pograbi mikrofon in razglasi: »Čestitamo zmagovalki današnjega smrtonosnega dvoboja, Maji Vidmar. Njena virtuoznost spreminjanja preprostih besed v kompleksne občutke je danes poskrbela, da še lep čas ne bomo stradali poezije. Iskanje vzorcev intimnih počutij v vsakodnevnih, skoraj mondenih pojavih je nekaj, kar se pravzaprav dogaja vsem, a se tega ne zavedamo, počutja nas preprosto prevzamejo. Prevzamejo do molka, pravzaprav. Kot ona v svoji poeziji tako izpostavljeno tudi sami drug drugega poimenujemo z živalskimi samostalniki, čeprav nam morda ni čisto jasno, zakaj točno tako in ne drugače. Maja Vidmar nam postavi ogledalo in iskreno pove, zakaj. Katere so tiste drobne razlike, ki naredijo na koncu popolnoma drugačno sliko, drugačne vtise, drugačna počutja. Zato je ta poezija tako čarobna, ker je ne le … «

Skozi kritika prileti sulica, da se pri priči zgrudi po tleh. Molk prekine nekdo iz občinstva: »Fakof! Nove literarne kritike!« Ostali pritegnejo: »De-mos, de-mos!«

Naughtius Maximus


‘Myrtyl kymbyt: Maja Vidmar in Guillaume Apollinaire’ je literarna kritika pesniške zbirke Maje Vidmar: ‘Minute prednosti’.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.