VI

se nadaljuje

Iz pisarne socialne službe se je vrnil prav tako razkurjen kakor jaz. No, verjetno še bolj, ker je dejansko verjel, da se bo nekje že našla postelja zanj. Pol ure kasneje je še vedno klel sistem in birokrate ter njihovo brezsrčnost, nadaljeval pa z Maročani, ki so – po njegovem – preplavili to državo, zdaj pa »poštenim« klošarjem kradejo postelje …

Meni je bilo malo mar. Spanja na ulici nisem doživljal kot kruti vsakdan, ampak kot nevsakdanjo, zanimivo izkušnjo, celo avanturo. Poleg tega sem imel svojo spalko, ob sebi izkušenega predstavnika bilbaške vagabundske scene in neomajno prepričanje, da se mi ne more pripetiti nič slabega. Ali vsaj slabšega.

Šele leta kasneje sem izvedel razliko med frazama in če se sedaj spomnim preteklega, se moram na glas zasmejati. Puta madre je v španščini precej groba žaljivka, ki je ne gre uporabljati zlahka – če sploh. De puta madre – po meni nerazumljivem ključu – pomeni nekaj neverjetno dobrega. D best. Pa se ne smejim ogromni pomenski razliki. Izgleda, da moj prijatelj za razliko med frazama ni vedel in je vsakič, ko je klel, čez karkoli mu pač ni bilo po godu, uporabljal ono drugo. Kako človek, ki naj bi preživel toliko časa v Španiji, te razlike ne bi poznal, mi sicer ni jasno, a je zato kratek čas, ki sva ga preživela skupaj toliko bolj komičen. De puta madre, ko je začelo ponovno deževati. De puta madre, ko mu je zmanjkovalo vina. De puta madre, ko ni zbral dovolj drobiža inputa madre, ko je na peronu avtobusne postaje našel pet evrov.

Tako sva sedela na klopci in proslavljala njegovo najdbo. On z vinom, jaz pa pravzaprav zgolj s čudenjem nad situacijo, v kateri sem se znašel. Razen spalke, oblačil na sebi in par drobnarij, ki so se zatekle v moj žep, nisem imel lastnine. V centru Bilbaa sem si klopco delil s prijetnim sogovornikom, ki mi je vedno znova ponujal vino, ki sem ga vedno znova zavračal; pel njegovo glasbeno željo: Stairway to Heaven in končno imel dovolj časa za svoje priljubljeno opravilo opazovanja ljudi. Življenje je bilo čudovito.

Povedal sem mu o svojih namenih in Jakobovi poti, ki se jim je odobravajoče priklonil. Tudi sam je imel nekoč namen opraviti to pot, a je sedaj prestar, noga ga več na uboga, v žilah pa ima preveč rujnega. V svojem mladostniškem »vse je mogoče« zanosu sem mu takoj predlagal, da se podviga lotiva skupaj. Oči so se mu zasvetile, nasmešek, ki ga je poskušal skriti, pa je razodel več, kot si je upal priznati sam sebi. Razpihana žerjavica je kmalu zopet ugasnila pod požirki vina in besedami: »Ne, ne, prestar sem, noga me ne uboga, vino pa mi je kri že preveč razredčilo.«

»V Španiji se ti ni treba bati lakote,« je navrgel, ko je iz restavracije prinesel sendviče, ki jih tisti dan niso prodali. Slišalo se je kot popotnica, čeprav si v tistem trenutku nisem znal razložiti, zakaj.

Skušal me je prepričati, da življenje ne prebiva v knjigah, da sem še mlad in bo za razmišljanja o Bogu in pomenu obstoja še dovolj časa: »Mlad si še, potuj sedaj, oglej si svet, naužij se ga, potem pa študiraj Biblijo.« Nekje globoko sem vedel, da je mož na nasprotnem sedežu vlaka zgolj odsev mojih najglobljih prepričanj, ki ne morejo prodreti skozi oblak mojih strahov in zatorej prosevajo iz mojega srca v njegovo, on pa mi jih obelodani. A sem vse zanikal.

trainstation

Nisem se ustrašil, da bi z nadaljevanjem potovanja postal zapit klošar. Zbal sem se, da se bom nekega dne zbudil s prepričanjem, da je prepozno. Zato sem vse skupaj pustil na železniški postaji v San Sebastianu. V obliki malega Poljaka mi je mahalo nazaj in se v dežju upiralo solzam.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.