Bori dehtijo, bori dehtijo,
njih vonj je zdrav in močan,
in kdor se vrne iz njih samote,
ta ni več bolan.
(Pesem s Krasa)
Rosne pesmi Srečka Kosovela so večkrat zasenčene s strani konstruktivističnih monstrumov, ki jih je pisal kasneje v življenju. Vse odkar je komparativistični lobi izdal Integrale ’26 (1967), kraškega pesnika sodimo skozi prizmo udarnih, provokativnih besed, izraznih inovacij in združitve vrlin mehanske manufakture z duhovno senzibilnostjo. Toda, POZOR! Tudi njegove zgodnje pesmi so čudovito zrcalo mističnega bitja, ki je postal in ostal poster boy slovenske avantgarde do današnjega dne.
Ljubim ta tihi avgustov dež,
ki ohladi gozdove, poljá,
to sivo nebo, ta hladni veter,
ki prihaja v tišino srca.
(Avgust)
Ste že opazili kakšno skupno točko zgornjih kitic dveh ločenih pesmi? Ne? Morda kanček nenavadne pozitive? Srečko je bil vendarle – povsem nasprotno, kot namiguje njegovo ime – pesnik otožnih napevov. Mi pa smo za vas izbrali radostne verze. Se pravi, da je bil Srečko vsestranski pesnik? No, ja, seveda. Toda, POZOR! Preberite še enkrat in bodite pozorni, kam Srečko usmerja svojo ljubezen in radost. V okolico. V bore, v Kras, v vonj, v samoto, v dež, v nebo, v tišino. Vsepovsod, le v žensko ne. Kot da ne bi razumel, kaj je ljubezen, kaj naj z njo naredi ali kako se ta kaže.
Jesenski dež šumi narahlo,
po listju temnem se razgublja,
in v vetru vejica se sklanja
nad vejico, ko da poljublja …
(Razpoloženje)
Srečko, prijatelj, poljubljajo se punce pa fantje! Pa punce pa punce, pa fantje pa fantje, pa ljudje vseh spolov! Ne pa vejica vejico! A tebe nikoli ne razganja, ali kaj je narobe?
Pardon, dragi bralci, preostri smo. Toda, (POZOR!), moramo opozoriti na Srečkovo sterilnost, preprosto moramo. Bila je sestavna komponenta njegove poezije od samega začetka. Vseskozi nam je puščal namige. In ni res, da je bil fant pač malo aro. Pač malo aseks. Pač malo ni sploh pokapiral, da je ljubezen a thing. Ne! Srečko se je točno zavedal, kaj se dogaja okoli njega.
Vse je tiho: zlato sonce,
[…]
A še tišja je sinjina
nad nedeljskim poljem,
a še tišja je ljubezen,
deklica, do tebe.
(Vse je tiho)
Srečko pač samo ni maral za punce. Je bil gej? Mogoče. Ne moremo vedeti. V poeziji ni na primer nobenega ponavljajočega motiva odpiranja, da bi lahko nedvomno trdili tako ali drugače. Raznih omar ali školjk ali vrtnic ali koruznih storžev. Če je bil gej, je bil torej še vedno zaprt. Nobenih malancanov, že res, toda, POZOR! Veliko borov je v njegovi poeziji. Veliko pokončnih, dišečih, čvrstih, špičastih borov. Eden zraven drugega. Salutirajo kot pravi komandantje Staneti. A čas ni bil najprimernejši za izražanje deviacij od heteronormativnih spolnih praks in Srečko o tem ni mislil izgubljati besed.
Ah, kaj bi o ljubezni
pravil posvetnim ljudem
te bele lahti bom ljubil
in ljubil bleščeči diadem.
(Bele zvezde se sipajo)
Srečko je torej rad pisal o pokončnih falusih in ne o ljubezenskem čustvu. Kaj pa nasploh o ženskah? S težkim srcem moramo povedati, da je Srečko dojemal ženske kot objekt za potešitev. Ženske so bile ljubice. Zanj so bile mimobežnice, ki služijo, da bi moški pozabili na svojo žalost.
Strašnó je nositi v srcu smrt
in vendar, ljubica, tebe ljubiti;
ah, ljubica, dajmo vse pozabiti,
težko živi, kdor je potrt!
(Kratko je življenje)
Dobro nam je poznan Srečkov obrat v dvajsetih letih, posebej po maturi in začetku druženja z drugimi fanti podobnega mišljenja (Gspan, Grahor, Černigoj, krogi revij Trije labodi, Mladina, Konstruktor). Primerjalci radi rečejo, da je Kosovel izostril svoj slog, postal bolj ekspresionističen, futurističen, avantgarden. Imamo ga za enega od globalnih akterjev konstruktivizma. Lepe besede za lepe buržuje. Toda, POZOR! Z razdalje današnjega časa lahko za Srečkov razvoj v zgodnjih dvajsetih uporabimo le en izraz: Radikalizacija.
Kolombina
se slači, se slači.
Vsi gledajo.
Nihče ne vidi,
da se drži na zobeh.
Dviga se. Že pod šotorom.
Drzne opazke.
Sramoten smeh.
Zdaj spusti zadnjo tančico.
Oni jo gledajo,
grizejo z očmi
v njeno mehko telo.
Ploskajo.
Lepa bedra ima.
Valovite prsi.
(Cirkus Kludsky)
Ženske so postale tako nedostopne za Srečka, da jih je začel dojemati in v poeziji opisovati skrajno razčlovečeno. Pa saj, kot smo videli, so to zanj vedno bile. A zdaj, ko je stopal naokrog kvazi razsvetljen od šole, ki jo je obiskoval in od klik, v katerih se je družil s sebi enakimi zavrtimi fanti, zdaj si je v pesmih res lahko dal duška …
Žaliti: iz dinastije
Orangutana, tiho muciko,
muciko mehkodlačko
iz tretjega rodu
belih Faraonov.
(Žalitev bele postelje II)
… in ko ni pisal o mehkodlačnih mucikah, je vsake toliko izdal kaj o sebi, kar se je mestoma trudil ohraniti skrito pod površjem.
Jaz, bedni človek,
bedni, izgubljeni,
ki iščem ljubezni odrešilne
pri ženi.
Jaz, poln bolečin,
propalega naroda
propali sin.
(Jaz protestiram)
Srečkovega vzvišenega, zaničljivega odnosa do žensk ni mogoče ločiti od njegove predstave o sebi kot o žrtvi velikega zarotniškega sistema, ki njega – velegenija – meče sem ter tja in mu ne dovoli zaživeti, kot bi si zaslužil.
Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
(Rdeča raketa)
Svet okrog Kosovela, predvsem svet politike, je svet dekadence. Svet pokvarjenih ljudi. Svet škodoželjnih ljudi. Touch grass, Srečko, FFS!
Na svetu so še ljudje, ki pa so ljudje le v
biološkem smislu, ali pa še niti v tem ne.
Svet vodijo hobotnice, ženske so podlegle feminizmu, moški ne znajo biti več moški, ker jih od vsepovsodi napadajo akterji skrivnih agend.
Evropa umira. (Liberalci so pripeljali svet tako daleč, da se sesuva sam vase.)
Društvo narodov in apoteka, (Institucije so le orodje represije in vsakdo te že skuša cepiti z vsem živim.)
oboje je laž. (FAKE NEWS!)
Operacije. Revolucije! (Svet čaka na novega heroja – in tako se vidi Srečko, ko se pogleda v ogledalo.)
(Evropa umira)
Srečko pač razume svoje poslanstvo. On je nadčlovek (nadčloveški skinny-fat špeglar bitch, punk-ass bitch!).
Vsak prevrat je odsev kozmične volje.
Proper naci ezoterika z višav Tibeta, ni res? Vse je povezano v Srečkovem svetu. Zahodni svet je podlegel liberalizmu in zdaj hira na obroke in vsak hoče vse instant in vsi so ovce in vse verjamejo in nihče več ne razmišlja, samo on in vse punce bi rade samo seksale in nobena ne bi imela pridnega fanta, kakršen je on in zato potem iz generacije v generacijo rojevajo bolj nedisciplinirane otroke, ki naredijo svet še hujši s slabimi političnimi izkušnjami, ker so bili njihovi fotri pizde in jih niso vzgajali in potem Narod ni več močan in Slovenci propadamo in se moramo zanašat na migrante, da oddelajo šihte in to nam potem razredči plemenito kri in gre vse samo še navzdol in vso presežno vrednost zasluženega denarja potem v žepe zatlači maloštevilna kabala ljudi s sumljivo podobnimi priimki, ki so v resnici zelo šibki ljudje, ampak hkrati tudi izjemna nevarnost za človeštvo, ki se je nategnilo s softič idejami in noben več ni alfa samec in nihče ne razume prave, civilizirane kulture in jutri bomo vsi postali muslimani in noben več ne uporablja duše, vsi bi samo znanost in zlato, ampak zlato je gnoj in elita sklepa Ženevsko konvencijo in nas vse zavaja, ker je itak vse sila preprosto, ampak nas politični nastavljenci in mainstream mediji in velika Farma želijo na vse pretege prelisičiti, da ni tako in da obstajata več kot le dva spola in NE!, ni res! Vse je laž! Svet je preprost! Če želimo, da je svet lep, je recept sila preprost: Vsakemu fantu, še tako izprijenih misli, mora pripadati ena punca. To je to. Sila preprosto, ni res, Srečko?
Padi, padi, padi!
Ti si brez vrtnic.
Suženj mehanike. Transmisije.
Revolucionarni ideali ugašajo.
Padi, padi, padi!
Sivo kamenje. Skrij se mesečina!
Mrtva pokrajina.
(Mrtvi človek)
Srečko Kosovel, prvi slovenski incel. Avtor vrhunske poezije. A še tako vrhunska poezija je lahko plod zelo premišljenega, žleht uma, ki zna zamolčati, kar ne sodi v javnost. Na koncu njegove poezije stoji mojstrovina; na začetku njegove poezije stoji absolutna negotovost. Strah pred žensko. Sram pred spolno neizkušenostjo. Kozmična groza pred lastno neadekvatnostjo.
Zato morajo ženske moškim pripadati kot objekti. Morajo jim biti podvržene, vselej dostopne, vedno na voljo po njihovi izbiri. Ne smejo imeti lastne volje, ker – saj vidimo, kaj se zgodi, ko imajo ženske svojo voljo – svet gre v maloro.
In, da bo vsem jasno, Srečko ne pravi, da mu morajo ženske pripadati, ker bi jih on želel ljubiti. Ne. Ženske mu morajo pripadati, da jih zaklene na varno pred svetom. Seks je bolezen in edino zdravilo je rojstvo otroka. Če ne mislijo rojevati, morajo biti izolirane. Zaprte. Vklenjene, magari. Srečko Kosovel, Top G.
Če se ne bodo pokorile pravi, dominantni, moški volji, bodo ostale same in – kot vsi vemo – po petindvajsetem jih ne bo želel več nihče pogledati.
Tiho stopa za temno vasjo
raztrgana sivka Beda.
(Starka za vasjo)
Februarja 1926 je naš vrli poet z nekaj prijatelji nastopil na literarnem večeru v Zagorju ob Savi. Zamudili so vlak in čez noč počakali na postaji. Staknil je gripo, zaradi katere se mu je razvil meningitis.
27. maja istega leta je Srečko Kosovel umrl, kot je živel.
Devičnik.
Topel je nocoj moj hram,
v njem nocoj sem sam,
oj sam.
Kje si, deklica, nocoj,
nocoj bi rad bil sam s teboj,
s teboj.
Sam sem. Pusto je doma,
pusto sredi je srca,
oj srca.
Pa zaprem svoj topli hram
in odidem; toda kam?
Oj kam?
(Romanca)