Okej, bom naštel nekaj preprostih, očitnih ugotovitev. Prvič, posledice podnebnih sprememb že čutimo in se bodo še stopnjevale do klimaktičnih (haha! klima-ktičnih!) razsežnosti. Drugič, lokalni, narodni in mednarodni akterji so zmožni zgolj odložiti katastrofo.
Zakaj torej izgubljamo boj za planet?
Obstaja paleta zelo kompleksnih odgovorov, ki prosto zavijajo v psihologijo, sociologijo, mednarodne odnose in komunikacijske teorije. Je kriv kapitalizem, človeški pohlep, družbena (ne)ureditev? So nas zafrknili pohlepni Kitajci ali dezinfomacijske družabne mreže?
Paleti kompleksnih odgovorov je skupno le to, da so nekoristne in že kar vnaprej ubijejo voljo do reševanja težave.
Saj nimamo nič proti kolektivizaciji krivde – in seveda je absurdno, da bi problem globalnega segrevanja zreducirali na to, da si nekdo kupi dizla ali pozabi reciklirati plastiko. Ampak – in tega ne moremo dovolj poudariti – so rešljivi problemi zares rešljivi šele takrat, ko se vanje vloži dovolj individualne volje. Preprosta resnica je, da bi lahko planet rešilo tudi nekaj deset voljnih in žrtvovanja pripravljenih posameznikov.
Ne, čisto res, brez zajebancije citiram guruje dobrega počutja: Verjemite vase, in rešili boste vse svoje težave!
O kakih rešitvah govorim? No, o terorizmu, kakopak. Dobri spremljevalec sufražetk, črnskih gibanj in irskih osamosvojitvenih skupin (in nasploh vseh velikih družbenih premikov) je zaenkrat v ekološki panogi začuda pogrešan. Pomislite – nihče še ni namenoma potopil tankerja nafte, sabotiral težke industrije, podtaknil granate pod plinovod.
Ljudje so v preteklosti strmoglavljali letala in streljali na vplivneže zaradi najminornejših verskih pičkarij, za rešitev planeta in večine živih bitij na njem pa ne zmorejo več od prijaznega protesta. Že deklica, ki pride nadret svetovne voditelje, postane simbol poguma (in splošne naivnosti) pri reševanju najpomembnejšega problema v zgodovini človeštva. Kaj bi se zgodilo šele, če bi protesti postali – nasilni?
Kaj bi se zgodilo, če bi imeli organizirane akcije proti naftnim črpališčem, rudnikom premoga in plinovodom? Bi nemara industrija fosilnih goriv utrpela finančni udarec, ki ga ne bi mogla več ublažiti? Bi nacionalke in multinacionalke dvakrat premislile, preden bi v zrak poslale nove ogljične izpuste?
To bi bilo res grozno, pomislite. Visoka inflacija, oteženi mednarodni konflikti – in konec segrevanja planeta.
Ojej.