Četrt stoletja mineva, odkar je prerok Christopher George Latore Wallace (za več informacij glej AMZP v knjižni izdaji) zapisal: Več denarja, več problemov. Dragi, Christopher, daj mi ti najprej več denarja, potem ti pa povem, koliko problemov imam. Kaj pa tista iz Fight Cluba (1996), da si stvari, ki si jih lastimo, na koncu prilastijo nas? Da pogledam okoli sebe … prenosnik, dva CD-ja od SOAD, skodelica za kavo, ki je občasno polna in ena vreča mandarin. Pošteno povem, da ne razumem, kako se me nameravajo polastiti.
Šalo na stran. V paradoks se zapletemo, ker oba citata nagovarjata ljudi s potencialom socialnega vzpona, medtem ko so moji odgovori replike posameznikov, ki so že davno izgubili upanje po finančnem bogatenju. Pustimo vprašanje, ali denar prinaša srečo/bogastvo za drugo priložnost, čeravno sem prepričan, da ima vsak bralec odgovor že pripravljen; in se pobarajmo nekaj drugega: ali poleg očitno obstoječe meje med s financami preskrbljenimi posamezniki in nepreskrbljenimi (se pravi tistimi, ki potrebujejo dotok financ mimo organiziranega sistema, ki ga vzdržuje državni aparat t. j. služba, pokojnina, invalidnina, socialno nadomestilo za bodisi brezposelnost bodisi porodniško odsotnost bodisi covidpomoč … ), obstaja še kakšna druga meja posameznikovih prihodkov.
Ne bodimo retorični, seveda obstaja. Res je, da morda ni tako zelo očitna, ker nima neposrednega vpliva na kakovost življenja pripadnikov, ima pa več kot pomembne neposredne učinke in je prav, da jo poskusimo vsaj najti. Ker so evri priročno konvertibilni v ameriške dolarje, švicarske franke in britanske funte, se držimo todnekod in predlagajmo preprosti znesek: Milijon evrov.
Kaj je težava z milijonom evrov? Ostanimo praktični, v teoriji z milijončkom ni težav. Težava je, da človek v svojem življenju milijona evrov ne more zaslužiti. Ne more. Ni pogoja. Ni načina. Ni smešno. Človek lahko pride do milijona evrov, res je, zelo, zelo, zelo majhnemu številu ljudi je tudi uspelo priti do milijona evrov; niso pa jih zaslužili. Vsaj ne na isti način, kot svoj denar služimo mi. Na način, ki na nasprotni strani enačbe ne pušča nekoga drugega brez osnovnih potrebščin za preživetje.
Kako človek pride do milijona? Vse variacije lahko prerazdelimo v dve množici: Prvič.) S Srečo. Vse izpeljave, ko je posameznik na pravem mestu ob pravem času, v kar lahko zajamemo tako najbolj očitne primere zadetka na lotu kot rojstva v družino, katere dediščina nanese več nepremičnin in transakcijskih računov, kot si jaz lastim CD-jev od SOAD – istoimenski (1998) in Toxicity (2001), če koga zanima. V ta krog pa lahko zajamemo tudi »naključje« visoke službene pozicije v poslu, ki ustvarja finančni mehurček. Storitve/prodaja blaga, ki NE ustvarjata mehurčka, rasteta s počasnimi letnimi dobički, kar vprašajte katerega koli direktorja, ki je svojo firmo postavil iz ničle: To so ljudje, ki garajo 12 ur na dan že 30 let, poznajo ne samo imena in priimke vseh svojih zaposlenih, temveč tudi vse njihove rojstne dni, za 8. marec pa vsem zaposlenkam prinesejo šopek rož. O teh direktorjih se ne piše veliko v časopisih. Raje pišemo o newage managerjih, ki se pojavijo v firmo z eno samo nalogo: priti do milijona evrov. Ko odidejo, odide tudi firma. Zgodba je znana in ne potrebuje obnove. Ne na (jez)decih, ne v resničnem življenju. Zgolj to dodam o old school direktorjih: Kljub vsem trideset+ let naporom v podjetju, kljub vsemu odrekanju za uspešno poslovno sliko, njihova osebna sredstva ne dosegajo milijona. Njihova podjetja so njihovi otroci in tem otrokom tudi zapustijo ogromen del dobička.
Drugič.) S kriminalom. Razumem, če misli kdo ugovarjati, da je že zadnji primer poslovnih mehurčkov vsaj na meji kriminala, če ne že preko meje, a vsaj za zgornje udeležence lahko rečemo, da večina nima vpliva na mehurček. Nekdo, ki se ukvarja s poslovnim svetovanjem pospeševanja prodaje in mu je za eno dvourno predavanje kupec pripravljen odšteti desettisočaka ima pač zegen, da lahko svoj talent uveljavi zavečstokratnik od najbolj talentiranega smetarja. Je zgolj izkoriščevalec trenutnega, nevzdržnega, razmerja potreb in ponudb in, glej, privoščim mu vsak evro, kapo dol. Samo ne mi prodajat buč, da bi se lahko vsak smetar naučil, kar zna on in potem to še tržil. Vsi vemo, da ne gre tako. Uživaj svojo srečo in bova oba zadovoljna. Njih nimam za nikakršne kriminalce. Ti najprej prepoznajo postavljen sistem institucij, ki mu pravimo državni aparat, nato pa ga izkoristijo proti sprejetim zakonom. Pomislite na ljudi, ki prodajajo prepovedane narkotike, strelno orožje nepooblaščenim ali spolne usluge drugih. Pomislite na posameznike, ki zlobirajo monopolni položaj poslovanja z javno upravo pa naj bodo dobavitelji zaščitnih mask v zdravstvenih domovih ali flomastrov v šolah. Pomislite na vso mehko karteliranje. Pomislite na človeka, ki preprosto vlomi k vam domov, ko ste na obisku pri tašči in vam sune jurja iz štumfa. Pri vsem skupaj je komično, da bi tudi v tej drugi kategoriji lahko našli specifično skupino najuspešnejših, ki so imeli poleg vsega kriminala še ekstremno srečo. Če misli kdo na tej točki polemizirati, da lahko vse milijonarje vržemo v žakelj sreče, ne mislim oporekati. Se mi pa vseeno zdi pomembno razlikovati med zločinskimi in nezločinskimi srečkoti. Saj je jasno, zakaj.
Naravnost groteskno je, kako malo milijonarjev najdemo na svetu v primerjavi s številom ljudi, ki na anketah z vprašanjem: »Ali bi morali biti milijonarji obdavčeni s posebnim davkom?,« odgovorijo z »ne.« Zakaj se to zgodi? Tukaj pridemo do druge težave milijona evrov. Znesek/številko milijon si je blazno težko zamisliti. Ljudje imamo hude težave s proporci. Od nekdaj. Mi smo nagnjeni k misli, da je v zaporedju 1, 2, 3, 4 … med posameznimi členi isti razkorak kot med posameznimi členi zaporedja 1, 10, 100, 1000 … Tam zaslužim 100 evrov pa še tam 100 pa bom imel do konca meseca tisočaka in po enem letu bo to dobrih 10 tisoč in v desetih letih bo 100 tisoč in potem je samo še en korak. Samo še malo in bo milijon.
Ne bo.
Hitra računica za povprečnega državljana: Če nameravaš služiti denar 45 let (45?!, samo počakajmo na pokojninsko reformo 2025), je treba na leto zaslužiti 22.222,22 evrov, kar je 1.851,85 evrov na mesec. Neto. Recimo, da je od tega 150 evrov neobdavčenih dodatkov, to še vedno pomeni dobrih 3.100,00 evrov bruto. Od dneva ena. Koliko je takih služb na oglasniku Zavoda za zaposlovanje? Če jo najdete, me prosim obvestite. S tem da, pazi, v 45 letih ne smete nič zapraviti. Nič za hrano, nič za morje, nič za smučanje, nič za šport, nič za kulturo, nič za najemnino, nič za kurbe. Vseh 1.700,00 naravnost v prašička. Če nameravate imeti s od stroška, ga prištejte še v svoje obvezno neto izplačilo. Milijona se, žal mi je, ne zasluži. Lahko pa, seveda, delate dlje kot 45 let, nihče vam ne bo branil.
Mimogrede, s tem ni nič narobe. Ne pozabite, več denarja, več problemov. Stvari, ki si jih lastite, si na koncu prilastijo vas. Christopher in Chuck sta že vedela, o čem govorita. Njuna citata res ne veljata za finančno najbolj in najmanj odvisne, veljata pa za večino. Brez skrbi, tudi brez milijona boste prišli do konca življenja brez večjih težav (če boste le kolikor toliko pametni).
Bistvo, ki ga želim izpostaviti je naslednje: Priti do milijona evrov je lahko enkraten pojav, utrinek sreče, ki je bil v knjigi vesolja zapisan za vas in za drobno skupino posameznikov, lahko ste danes ne-milijonar, jutri pa milijonar. Lahko. Zadrževati milijon evrov je, po drugi strani, zavestna odločitev. Sledi samopripisu pravice do tega milijona. Pardon, toda nihče ne potrebuje milijončka na strani za vsak slučaj. Če si na 31. decembra (tudi po viharju božično-novoletnega šopingiranja) lastite milijon evrov, ste ga vsaj en mesec greli pod prsti in končno prišli do sklepa: »Ne, kurc gleda, prav je, da je pri meni.« V tem primeru se vprašajte vsaj, kaj bi vaša mama porekla na to izjavo.
Dejstvo, da nimamo davka na milijonarje, je komedija. Izhaja iz ideje, da lahko milijon zasluži prav vsak. »Če v delavnici garam kot budalo za 100 evrov in na koncu meseca komaj prihranim dvestotaka za dopust poleti, a si predstavljate, koliko bi moral šele garati, da bi zaslužil milijon! In potem bo prišla država in me bo kaznovala, ker sem garal! Jebitese s takim zakonom!« je sicer hilbilijevska izjava, temelji pa na čvrsti logiki. Če le ne bi držalo, kaj, ponovite za menoj, da milijona ne zasluži nihče.