Mah, je zajamral, ko je faracajgu spet zmanjkalo plina. Končno si je nehal lagati in si kupil dve škatli za en dan, tako da mu jih ni zmanjkalo že ob pol štirih popoldne in zdaj ga zafrkne plin. Nimaš kaj, še enkrat bo treba v trgovino, če gre že v trgovino, zakaj ne bi vzel še kakšnega piva. Upam si stavit, da bo vzel še mandarine, čeprav ima že en pakeljc doma, tako si misli, da zna živeti tudi zdravo, da upa na kakšen obisk, nastavil bo mandarine na mizo in čakal na kakšen obisk. Ker se mu še ni ljubilo takoj v trgovino, se je odločil, da si ga prižge na steklokeramični plošči.
Nekaj časa sicer to vzame, ni pa treba ven in ni treba pred ljudi in ni treba potem kupovat še mandarin, saj jih ima dovolj v resnici že v kuhinji, obiskov pa tudi ni na vidiku. Je pa zanimivo, da se na plati ponavadi nič ne pozna. Tako vsaj pravi. Tako vsaj misli on, ki ga je tale manko plina v faracajgu spet vrgel v rahlo depro. Dopovedal si je, da ne zmore, da vedno zajebe, da ne zna načrtovat, da ima ADHD, da je rahel šizo, saj je še včeraj pod mizo videl en faracajg, zdaj ga pa nikjer več ni. Marsikaj si je znal dopovedati in bil je zelo dober v negativnem pep talku. Sesul se je lahko v dveh minutah. In takrat je čik najbolj pasal. Obupano se je usedel na stol, na robnik, na travo, na postajo, za reko, ob jezero, na vznožje hriba, kjer koli je le lahko, in si ga letargično prižgal.
Prižgal je štedilnik in čik vertikalno postavil na sredino plate. Izbral je srednjo moč, saj se mu je drugače zdelo, da mu vročina požge tobak v celem čiku. Ah, je zajamral, ko je ugotovil, da je imel vlažne čike, da niso dobro stali, da jih ne bi smel pustiti zunaj, saj vendar zunaj ščije. Zjebal si je obe škatli čikov, ko se enkrat navlažijo, je namreč konec z njimi. Še enkrat je šel pogledat pod mizo, a vžigalnika tam ni bilo. Nič, je rekel, potruditi se moram, pičkomater pa mokri čiki pa pošif pult pa Gorenjeva plata. Z jezikom med ustnicami mu je uspelo, čiku bi zavidal še poševni stolp iz Pise. Prižgal je plato in si vmes pripravil pepelnik na balkonu. Razgled je bil v redu, celo sonce je malo posvetilo, počutil se je, kot da bi mu nekaj pogrelo srce, kot da mu je postalo malo lažje, kot da bi pa znalo mogoče biti pa vse v redu. Da le ni tako sam. Da ima te čike, da ima alternativo praznemu faracajgu in da ga mogoče v življenju čaka še kaj dobrega, če si ne bo prej pripušil raka.
Zadovoljno se je naslonil nazaj in začel globoko vdihovati dim iz kuhinje. To je to, si je rekel, kot bi končno dosegel smisel življenja, mir, cilj, kot bi mu uspelo najti prave tirnice življenja. Ravno v tistem trenutku pa je nekaj zacvrčalo na štedilniku. Z rahlim občutkom zmage je pogledal proti steklokeramični plošči, prepričan, da je bil on tisti, ki je končno nadmudril sistem. Ampak ne – tam, na plošči, je rahlo žarela … mandarina.
No, super, je zavzdihnil, ko je zagledal zapečeni košček sadeža, vsaj nekaj zdravega in toplega bom lahko pojedel. S pol zapečeno mandarino je sedel na balkon in se nasmihal svoji bedni usodi. In tako je zaključil še en dan v svojem svetu velikih načrtov in majhnih zmag, v katerem se nikoli ne zgodi to, kar si je zamislil, kar si je obljubil – a v bistvu je bilo ravno to zanj najbolj domače. In ne, ni take sorte, da bi ga po taki izkušnji še spravili v trgovino. Zanj je bil dan zaključen, probal je. Probal je z življenjem, a pač ni šlo, mogoče pa jutri, mogoče pa celo preneha kaditi. Mogoče pa je to znak, da so njegovi zlati časi čikov minili.
Zazrl se je v prazno, dovolil soncu, da mu objame obraz, in počasi cuzal mandarino.