POPOLNA DIAGONALA

Odkar mi je v predzadnjem razredu osnovne šole uspelo dva sošolca poinšturirati zgodovino, da sta zvišala svoji oceni s cveka na 3 in 4, sem vedel, da želim postati učitelj zgodovine. S to mislijo sem vpisal gimnazijo, navkljub vsem kritikam, da to ne vodi nikamor. S prav to mislijo sem nadalje vpisal študij zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, ki sem jo zaključil po dolgih devetih letih z enim resnično čvrstim spoznanjem: še vedno ne vem, kdo je zgodovinar.

Seveda, približno sem si že znal predstavljati odgovor, a kaj zgodovinar pravzaprav počne, je zame do današnjega dne ostalo uganka. Ključno vprašanje se mi zdi naslednje: je zgodovinar človek, ki zgodovino študira ali človek, ki zgodovino piše? Z drugimi besedami: ali zgodovinar ustvarja literaturo ali vire? Učitelj zgodovine ni nikakršna enigma. Učitelj zgodovine praviloma ne ustvarja virov. Praviloma ne ustvarja ničesar. Preveč je zaposlen s pisanjem t. i. priprav na učne ure. Toda zgodovinar, ki ne uči – kaj počne on?

Dr. Marko Štuhec nam je na nekem predavanju podal pomembno lekcijo: »Najmočnejša zgodovinarjeva mišica mora biti rit.« Torej mora zgodovinar večji del svoje kariere presedeti. Toda, ali je njegovo delo med sedenjem branje knjig o ali iz preteklosti, abstrahirati pomembno in nato to popisati v monumentalnem delu, ki nastaja pod njegovo taktirko?; ali je njegovo delo med sedenjem bližje opazovanju okolice, listanju časopisov in zbiranju vsega pomembnega za popis sedanjosti, ki bo zanamcem služilo kot natančen vpogled v dobo, ki bi bila brez njega podvržena pozabi?

Odgovora še vedno ne poznam. Pa nisem zaključil študija s pretirano slabimi ocenami. Naj bo pravilni odgovor prvi ali drugi ali – kar je najbolj verjetno – malo obojega, v rokah držite pravo delo zgodovine/zgodovinarja. Delo, ki hkrati replicira metodologijo popisovalca preteklosti (zbiranje podatkov, sortiranje in zlaganje v sklope) in ustvarja predstavo o preteklosti (kar neizbežno pomeni dati proste roke domišljiji).

Morda je kdo imel težave povezati predgovor, avtorjev poklon učiteljici modrosti in jedro, ki se bere kot tris romanesknih krokijev. Problem se mi zdi soroden – če že ne identičen – problemu slehernega zgodovinarja, ko se rokuje s preteklostjo: če serijo dogodkov izvzamemo iz konteksta (ne pozabimo: Izvzeti iz konteksta je sploh prvi pogoj, kako nekaj prikazati kot dogodek), je sploh možno pisati kaj drugega kot fikcijo?

Paradoks, na katerega so opozorili že številni filozofi in pisci magičnega realizma. Vse je povezano, kako pisati o X brez vzrokov za X. In nato brez vzrokov za vzroke. In na koncu nihilistično: če že vemo, da bomo neizbežno pisali fikcijo, kaj nas zadržuje, da ne zarinemo all in?*

*Iz prihajajoče študije dr. Driskyja – Popolna Diagonala

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.