Čas je, da zaključimo našo letošnjo računovodsko ekskurzijo. Ravno pravi čas, preden se za sotrpine v servisih začne dolgo bilančno obdobje, ki njihovo nazdravljanje s šampanjcem na Silvestrovo reducira na vsega skupaj dva požirka, preostanek v kozarcu pa spravijo na stran do prvega aprila, ko domala vsi po vrsti obležijo od izmučenosti. Zaključimo ekskurzijo s kratkim pogovorom o gotovini. Pa brez skrbi, se vrnemo naslednje leto z novim osem-delnim esejem in novo poanto.
Gotovina je šmentana reč. Saj gre vendar za najpomembnejši vidik, ko govorimo o biznisu, mar ne? Ko potegnemo črto, je to edina zares važna stvar. Kaj mi pomagajo vsi plačani davki, če mi potem ne ostane nič zase? Kakšen smisel ima vsa pozornost, ki jo namenjamo trgovanju na izključno legalnem trgu, če nam to izprazni žepe? Kaj mi bodo vsa moja osnovna sredstva, ki mi večajo premoženje, če pa na koncu dneva nimam dvajsetih evrov, da si nabavim šop banan in en spodoben par gat?
Ko je Bertold Brecht zoperstavil rop in odprtje banke ter nas vse pobaral, kaj je večji zločin, je spodbudil h koristni debati, ki je še najbolj vodljivega (ali pa prav njega) preusmerila k razmišljanju, da tudi bogati ljudje kradejo (kar stoletje kasneje v času podivjanega kapitalizma ni nikakršno razkritje). In čeravno je absolutno res, da obstaja lepo število bogatih ljudi na svetu, ki ne bi bili bogati, ako ne bi kradli/goljufali/cefizljali, je dobro slediti tudi miselnemu toku v obratno smer. Retrospektivno: bogati kradejo tudi ko so že bogati. In drugi odstavek je možen uvod odgovora na vprašanje, zakaj je temu tako.
Mnogi milijoni, o katerih beremo, da jih ta in oni poseduje, niso milijoni, ki bi jih taisti lahko prinesel domov v obliki petevrskih bankovcev, se usedel na kavč in jih dolge ure in ure metal iz kovčkov po tleh okoli sebe. Gre za naložben denar. Delnice. Pravice. Dobro ime. Varščine. Premije. Terjatve, za katere se ne ve, ali bodo kadar koli poplačane. Neopredmetena sredstva in kar je še podobnih strokovnih izrazov, ki sleherniku nič ne pomenijo. Ni ga stanovanja na svetu, ki bi bil tako dobrega okusa kot kepica sladoleda na vroč poletni dan (ali v mojem primeru: na kateri koli dan v letu). Ne, pod črto šteje samo tisti bankovec v žepu, kar je jasno prav vsakemu od nas, ki je kadar koli na ledeno jutro v decembru prvič v sezoni oblekel zimsko bundo in v žepu našel zmečkanega Prešerna.
In zdaj stopi v enačbo smešen problem. Ob vsaki menjavi sredstev v gotovino ali nazaj, nekaj denarja izgine. Ne izgine v smislu, da ga ni več, temveč izgine v smislu, da ne vemo več, kje ga najti. Greste na banko in položite stotaka in na TRR-ju imate naslednji dan le 98 evrov, ker je banka zase vzela dva. Greste na banko, na TRR-ju imate stotaka, rečete, da bi radi vse pobrali in dobite 98 evrov, ker je banka zase vzela dva. Ampak banka seveda tega denarja ni vzela, le dala ga ni. Ostal je v nevidni gmoti ničel in enk, nekje v oblaku, od koder magično črpamo zdaj leasinge za avto, drugič prijavnino za turnir v biljardu, tretjič od tam nakažemo šolnino za nov brezupen semester izrednega študija in nazadnje uredimo trajnik za dom upokojencev, ko si ne moremo več obrisati riti.
Ta masovna gmota obsega več kot 97 % vsega denarja v obtoku. Vsaj tak podatek je bil, ko sem še obiskoval gimnazijo. In močno dvomim, da z so z izrazom denar dejansko mislili na sredstva t.j. na vse, kar je nekaj vredno na svetu. Te gmote ne moremo tipati. Te gmote ne moremo videti. V to gmoto lahko le verjamemo. Ampak ne verjamemo, kot verjamemo, da obstaja božiček ali zarota reptilov ali talent Mihe Mazzinija za pisanje. Ne, verjamemo, kot verjamemo, da če se s partnerjem dogovorimo za zmenek pod uro ob sedmih, bo čas za rompompom ob desetih.
Seveda smo priučeni razmišljanja, da je tovrstno zaupanje na metafiziki osnovana slepota, ki se lahko konča z apokaliptičnimi posledicami in na svetu praktično ne moremo najti desetletja brez finančne krize, kar še dodatno prilije olja na plamen sovraštva zoper negotovino; toda! Kaj pa če je ravno obratno? Je mogoče, da je v resnici problem gotovina? Predstava, da je denar nekaj otipljivega. Nekaj – kot smo že pisali – tretjega, kar zamenja prvo za drugo. Nekaj tretjega, kar kmalu začne nadomeščati prvo ali drugo dobrino. Nekaj tretjega, kar začnemo nato kopičiti in kupčkati in fetišizirati kot en prstan, ki vlada vsemu? Je mogoče, da je vsaj enako koristna pot naprej predstava, da pravi denar ni gotovinski bankovec; da je pravi denar zgolj ideja. Kolektivni imago. Zamisel. Enostavno: dogovor.
Predstava, da je naš lasten denar podvržen zaupanju naše okolice, da ga dejansko imamo, je, če se izrazim zelo splošno: mučna, kaj pa drugega. Kakšen smisel pa ima hoditi v službo vsak dan po 8 plus ur, če pa nam bo vsak neprivošljivec lahko rekel, da ne verjame v naš denar, za katerega smo opravili n-število dejanj, ki jih sicer nikoli ne bi, če nam ne bi bilo v zameno obljubljenih par zelencev? In vendar!, ni prav to tisto, kar bi se nam zgodilo, če bi jutri vstopili v nudlšop v Osaki in na mizo vrgli toliko evrov, da bi z njimi lahko kupili vse testenine v bajti?
Težka je misel, da naš denar ni nič drugega kot priznanje nekoga drugega, da smo nekaj vredni. Težko je imeti zaupanje, slepo vero, v sočloveka. Težko je. Po drugi strani pa se lahko vsak od nas spusti v arhive največjih, najbolj gladkih, najbolj nevidnih finančnih prevar, s katerimi razpolaga naša preteklost in ugotovi, da je bilo vse legalno, vse se je prodajalo, menjalo, kompenziralo, vse je bilo kupljeno, prejeto zastonj ali na up in vse je bilo opravičljivo, dokler ni eden od akterjev v žep pospravil nekaj gotovine – in potem se človek vpraša: kaj je zares prežvečeni in za lepšo prihodnost nič več uporabni koncept?