Fante v puberteti inštruirati zgodovino, posebej vojaško zgodovino, je eden bolj hvaležnih vidikov poučevanja o preteklosti. Kot če bi trinajstletnice učili o K-popu ali bumerje o najhujših prestopkih migrantov. Iz dlani vam zobajo. Pravzaprav je najhuje to, da se vam lahko vmes zgodi, da kakšen detajl pozabite in se morate zadržati, da si ga ne izmislite, ker vam bodo slepo verjeli, tako zelo jih potegne v snov.
Pisano jim je na družbeno-razredno kožo, tako rekoč. Če jih slučajno ne zanimajo tanki, bodo poiskali ekvivalent v nekem specifičnem odvodu falange, za katerega so slišali le oni, en profesor na Univerzi v Atenah in njihov asistent, ki je spackal članek za Wikipedijo. In če jih slučajno ne zanima Friderik Rdečebradec, vas bodo pozorno poslušali vsaj toliko časa, da si ne ustvarijo natančne primerjave njegovega vojskovalnega talenta z Ašoko Velikim.
Vojne so pač privlačna tema za fante. Zgodbe o vojnah in vojakih vsebujejo vse, kar postavljamo v osrčje pojma moškosti. Voljo po preživetju. Hitro delovanje. Premišljenost v stresnih situacijah. Pamet. Pokončno držo. Pogum. Iznajdljivost. Branjenje domovine in nedolžnih in nebogljenih. Heroje. Sovražnika. Ko boste fantom govorili o vojni, oni pa vas ne bodo poslušali, takrat veste, da ste resnično dolgočasen človek.
Pomeni pa to hkrati, da bodo fantje poleg obilice znanja na inštrukcije s seboj pripeljali tudi obilico stereotipov.
Tale današnji je posebej ukoreninjen in ga velja vedno znova ruvati, sicer tudi vašemu tamalemu grozi, da bo nekega dne po socialnih trosil drekarije in na splošno delal teslo iz sebe. Malo suspenza preden ga izdam:
Vzemimo 5 najbolj popularnih zgodovinskih vojaških spopadov. Recimo, da v Google vtipkam ‘Battle of‘ in vzamem prvih 5 zadetkov. Bo to okej? Jaz mislim, da bo okej. Ljudje jih največkrat iščejo, to je neke vrste popularnosti plus tale objava dobi neke vrste a cappella podton.
* * *
Ena. Stalingrad. Med julijem 1942 in februarjem 1943 je Wehrmacht Tretjega rajha ob pomoči romunskih, italijanskih in madžarskih enot napadel in oblegal s strateškega in industrijskega vidika najpomembnejše mesto v Sovjetski zvezi. Gre za eno od najbolj uničujočih bitk v človeški zgodovini, število preštetih umrlih močno niha, po nekaterih navedbah tudi do tri milijone, splošno pa velja, da je umrlo vsaj milijon in sto tisoč vojakov.
Gre za the učbeniški primer urbanega vojskovanja. Praktično vsaka večja stavba je potrebovala ločeno premišljen načrt, kako jo zavzeti. Ulice so bile blokirane za tanke z ad hoc barikadami iz sesutega gradbenega materiala. Letala so švigala po zraku in spuščala eksplozive noč in dan. Snajperji na strehah, kamperji za vogalom. Raketometi, ročne bombe in plamenometi so se izkazali za učinkovita bojna sredstva. Civilisti so se branili z lopatami namesto sekir. Zamislite si 7 mesecev najbolj brutalnega vojskovanja, kar vam dovoli domišljija. No, huje je bilo.
Po začetnih uspehih sil osi se je bitka (in nekateri bi trdili tudi druga svetovna vojna v celoti) prevesila v prid zaveznikov v mesecu novembru, ko so Sovjeti skoordinirali dva protinapada zoper slabo opremljeno in maloštevilčno obrambno linijo pomožnih enot severno in južno od mesta (kar jim je uspelo, ker romunske čete nikoli niso uspele zavarovati prehodov čez reko Don zaradi pomanjkanja antitankovskega orožja) in končno obkolili glavnino sovražnikovih sil v mestu.
Wehrmachtova šesta armada se je z vse manj uspešno letalsko podporo vdala zaradi pomanjkanja hrane, zdravil in sčasoma tudi mož.
* * *
Dva. Ardenska ofenziva. V dobrem mesecu na prelomu v leto 1945 so sile Tretjega rajha še zadnjič poskusile z vojaškim napadom zavarovati zahodno evropsko fronto oz. konkretno ponovno zavzeti Antwerpen, ki so ga zavezniške sile od novembra uspešno uporabljale kot logistično središče za svoje operacije (mesto so sicer zavzeli že septembra, a so potrebovali še cela dva meseca, da so učinkovito zavarovali zaledje).
Nemška ofenziva skozi ardenske gozdove je bila sprva uspešna, a ko se je vreme 24. decembra izboljšalo in so ameriška letala lahko začela uspešno bombardirati sovražnikove sile in logistiko, se je učinek njihovega presenečenja izničil. Njihov napad bi bil morda bolj uničujoč, če bi si lahko pomagali s podpornimi četami, a so jim dostop do glavnih položajev preprečevale dobro postavljene zavezniške čete, ki so uspele zavarovati cestne povezave.
Premik težkih bojnih enot čez manj naklonjene terenske razmere je bil preveliko časovno breme in konec januarja je bila frontna črta nazaj na mestu, ko se je ofenziva začela. Bitko sta za vedno zaznamovala masakra pri Malmedyju in Chenogneju, kjer sta obe strani pomorili vse svoje vojne ujetnike.
* * *
Tri. Kursk. Podobno kot bitka za Stalingrad nekaj mesecev pred njo velja bitka za Kursk za eno največjih bitk človeške zgodovine, brez dvoma pa gre za največji tankovski spopad. Na bojnem polju se je srečalo več kot deset tisoč tankov in vsaj pet tisoč letal. 5. julija 1943 je Tretji rajh ponovno napadel na vzhodni fronti. Nacisti so želeli prevzeti pobudo, ki jim je vse od poraza pri Stalingradu polzela iz rok. Njihovi zavezniki so bili vse manj prepričani v svojo premoč, predvsem pa se je upehanost poznala silam Luftwaffe, ki je morala vse več svojih sredstev preusmeriti v severnoafriški teater.
Bitka je znana tudi kot prvi primer, ko nacistom ni uspelo z ofenzivo doseči globokega preboja, kar je v večji meri rezultat (1) britanskega šifriranja njihovih radijskih pogovorov in posredovanja informacij sovjetskim zaveznikom, ki so bili tako docela pripravljeni na nemške poteze; in pa (2) vzpostavljenega sovjetskega vojaškoindustrijskega kompleksa, ki jim je omogočil izgubo precej večjega števila oklepnih enot. Tretji rajh tudi zaradi odprtja nove fronte v Italiji po zavezniškem izkrcanju na Siciliji (in posledične delne preusmeritve pozornosti) na vzhodu nikoli več ni vzel vajeti v svoje roke.
* * *
Štiri. Waterloo. Končno en spopad stare šole. Tak, ki ni trajal več tednov in si lahko zapomnimo samo en datum. 18. junij 1815. Napoleon se je vrnil na francoski prestol po skoraj enoletni zaporniški ekskurziji na Elbi v času, ko je zasedal Dunajski kongres z zadano nalogo dizajna nove ureditve sveta. Ko so velesile na Dunaju izvedele za Napoleonov pohod na Pariz, so sklenile Francoza enkrat za vselej poslati na hladno (ne ubiti, seveda, elite zase poznajo drugačna pravila, ampak tako, pač, poslati na dopust za nedoločen čas).
Bitka je bila žebelj v Napoleonovo krsto. Sile t. i. sedme koalicije so si zagotovile zmago s pravočasno konsolidacijo dveh armad, angleške pod vodstvom vojvode Wellingtonskega in pruske pod vodstvom Gebharda Leberechta von Blüchra. Wellington je Napoleonovo vojsko pričakal na lastno izbranem polju blizu vasice Waterloo, glavnino svojih sil je uspešno maskiral s postavitvijo za hribovitim terenom, medtem ko je francosko pozornost preusmeril na sile na vrhu pobočja, von Blücher pa je enega od svojih korpusov pustil pri mestu Wavre, s čimer je preusmeril približno tretjino francoskih sil stran od Waterlooja, medtem ko je sam napadel z Britanci preokupiranega Napoleona z boka.
* * *
Pet. Verdun. Bitka pri Verdunu je najdlje trajajoči spopad prve svetovne vojne, trajala je od 21. februarja do 18. decembra 1916, 302 dneva. Padlo je več kot 700 tisoč vojakov na obeh straneh. Premiki so bili počasni, trdnjave Douaumont, Vaux in Souville in naokoli izkopani bojni jarki so si izmenjali komandštabe, najprej je šlo bolje Nemcem, ki so izkoriščali artilerijsko premoč nad francoskimi pehotnimi četami, nato je od septembra dalje šlo bolje Francozom, ko se je fronta razredčila, saj sta morali obe strani poslati rezerviste na Somo in so bili Nemci posledično bolj ranljivi na bočnih položajih.
Priljubljena taktika napredujoče vojske je bila t. i. dvojno obleganje. Hudemu obstreljevanju z eksplozivi je sledil napad pehote, ki jo je pred sovražnikovim pogledom skrivala dimna zavesa. Obrambne sile so odgovarjale z mitraljezi. Globlje kot so prodrli Nemci, težje jim je bilo nadaljevati, saj so bili obrambni francoski jarki vse bolje postavljeni, vse manj vidni in vse bolje varovani, kar pa je res prevagalo situacijo na francosko stran je bil sistem rotirajočega rekrutiranja.
Kot obrambna vojska so si lahko privoščili hitro izmenjavo vojakov v prvih bojnih linijah. V bitki so tako sodelovali vsi vojaki izbrane armade, a za precej krajši čas kot nemške čete in z več odmori za regeneracijo.
* * *
Ste opazili nekaj skupnega vsem tem primerom? Ali bolje zastavljeno vprašanje: Ali česa niste opazili pri nobenem od teh primerov? No, poleg tega, da so rezultati iskanja na Googlu skrajno evrocentristični in v 80 odstotkih iz 20. stoletja.
Ste. Le tako zelo očitno je, da mora nekdo zapisati črno na belem, sicer bo ostalo neopaženo kot lastni nos na faconu.
Bitke so odločile taktično-strateške odločitve, boljša izraba terena, tehnološka premoč in izpopolnjena logistika. Ne ene od njih in niti ene druge, ne v tem stoletju ne v prejšnjem ne v katerem koli v človekovi preteklosti, ne v Evropi ne na kateri koli drugi manj krvavi celini, ga ni bilo vojaškega spopada, ki bi bil odločen, ker je imela ena stran močnejše vojake.
Ideja, da je fizična moč F od faktorja v vojaškem spopadu, je absurdna. Clausewitz se obrača v grobu. Tako razmišljajo otroci, ki so pač premladi, da bi razumeli, koliko se smrt ne zmeni za mišičasta telesa.
Tako razmišljajo otroci, ki jim predstavo o vojni narekujejo filmi od 300 (2006) do Ramba (1982–2019). Jebiga, v njihovem primeru, dediščina vzgoje fantov v bodoče vojake. Nihče ne bo imun na družbene pritiske in to se bo slej ko prej pokazalo – pa magari v nerazumevanju odločilnih vojnih komponent.
To je precej lahko razumeti. Zato tudi večina teh fantov sreča pamet in pozabijo, da so sploh kdaj razmišljali tako. Moje vprašanje je, zakaj se to obrne na glavo, ko enkrat v računico vzamemo spol? Zakaj naenkrat odpove logika in Polde (64) začne predavati v komentarjih, da je naravna danost človeštva, da se v vojnah borijo moški in ne ženske, ker so moški močnejši? Kateri zobnik se je odločil štrajkati, Polda? In zakaj je tip hkrati prepričan, da lahko brez težav premaga žensko olimpijsko ekipo v streljanju in atletiki hkrati? Fizična moč ni razlog in nikoli ni bil. To ni pretep dveh pijancev pred lokalno kafano v petek zvečer, to je vojna.
En dan bodo naši otroci v Poldovih letih. Dajmo poskrbet, da ne bodo trosili istih neumnosti po internetu.