MI, REVNI OTROCI S POSTAJE ZOO

Pred kratkim sem na socialnem omrežju naletel na nezanimiv članek z naslovom: 20 (ali 10 ali 7 ali ne vem točno, nisem bral pazljivo) stvari, ki jih revni ljudje počnejo, a bogati ne. Sledeči sklep sem želel prihraniti za konec kolumne, a opravimo z njim kar takoj na začetku: ne slepimo se, članek ima sicer tipičen click-bait naslov, a vsi vemo, da bi ga smeli upravičeno preoblikovati v: Nehajte početi naslednjih 20 stvari in postali boste bogati. To je kliker, na katerega igrajo avtor članka in ljudje, ki so mu odmerili internetni prostor.

Najprej moramo biti skeptični: kdaj se nam je dejansko že pripetilo, da so nam ti neznani bogati dejansko podelili stvaren nauk, kako postati njihova legitimna konkurenca? Nam zna kdo našteti 3 primere, ko je do njih pristopila bogata oseba in rekla: »Moja podlaga za uspeh? Dobro poslušaj … « Seveda ne. Sam se spomnim enega samega takega primera pa hodim po svetu že 30+ let. Gospod mi je povedal ustaljen pregovor: »Pomagaj revežu in bosta dva.« In vse odkar je izrekel te besede, premišljujem isto: Da ni bil to slučajno nek tak meta moment, kjer sem bil jaz revež, on pa mi je dal vedeti, da mi ne misli zares pomagati.

Revni ljudje se hranijo z junk food, bogati pa ne. Torej moram samo nehati obiskovati McDonald’s, po sobotnem koncertu pa se moram odpovedati nobel bureku in denar bo deževal v mojo denarnico sam od sebe? Do določene mere bi se lahko še strinjal, težko pa podpišem, da je rešitev za moje finančne stiske druga plat nauka, kjer moram čipse zamenjati s kaviarjem, Twixe pa s chia semeni. Res je, v življenju mi gre mnogo bolje, odkar sem študentsko logiko bivanja in prehranjevanja iz dneva v dan zamenjal za dolgoročne načrte, zdrave in odgovorne odločitve ter občasno abstinenco od ekspresne zadovoljitve vseh vrst razvad. A v članku to ni bilo zapisano na tak način.

Revni ljudje gledajo televizijo vsak večer, bogati pa ne. Torej moram izpustiti dnevno dozo Youtubovih esejev o zgodovinskih bitkah ali podcastov o znanstveni fantastiki in bankovcev bo v moji denarnici le še več? Morda res, če bi tiste tričetrt ure porabil za šivanje unikatnih brošk ali poslikavo 3-D natiskanih figuric pop-kulture ter marketing strategijo, kako potem vse to prodati, nikakor pa ne razumem, kako me bo prakticiranje joge rešilo gledanja na vsak evro naslednjič, ko obiščem mesarja. Res je, v življenju mi gre mnogo bolje, odkar je dodatno izobraževanje sestavni del mojega prostega časa in sem slepo konsumpcijo širokodostopne vsebine zamenjal za strokovno literaturo, ki mi omogoča, da nikoli ne pozabim, v kakšnem usranem svetu živim. A v članku to ni bilo zapisano na tak način.

Revni ljudje se zbujajo (pre)pozno, bogati pa ne. Torej moram samo budilko nastaviti ob šestih in ne ob osmih in ti dve uri mi bosta napolnili TRR do kraja? Res je, v življenju mi gre mnogo bolje, odkar jutra namesto za ekscesni počitek porabim za lahko telovadbo in pripravo na obveznosti tistega dne ter občasni obisk raznih uradov, pošt, bank, trgovin ali za obešanje perila, za kar sem pred desetimi leti lovil čas tik pred spanjem in imel posledično vsak dan občutek, da mi čas polzi iz rok. A v članku to ni bilo zapisano na tak način.

V člankih to nikoli ni zapisano na tak način. Članki me prepričujejo, da se moram le prenehati pritoževati. Članki mi nikoli ne povedo, da je igra financ vnaprej izgubljena bitka. Da noben bogat ne bo delil svojega bogastva. Le loto moram prenehati igrati. V člankih ni ne duha ne sluha o tem, da se denar (kot čas) izgublja na majhnih zneskih. Da ena kava za evro in dvajset na dan nanese 438,00 € na leto brez vračunanega bencina, ki ga porabim, da se prisvaljkam do kafiča. Ne duha ne sluha ni o najbolj dolgočasni resnici, da se je treba pač ves čas truditi. Biti osamljen v svojem trudu in potem, ko sem še najbolj na tleh, biti še malo dlje sam.

Noben članek nikoli ne zapiše, da je ni rešitve. Da je ni ene same Rešitve. There is no golden ticket. Da je morda to tisto, kar nas dela – in nas tudi vedno je delalo – revne: ideja, da smo lahko bogati, če se samo malo spremenimo, da je to pravi problem. In hkrati tudi edini razlog, da se taki članki sploh (lahko) pišejo.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.