Ko me vprašajo, kje se vidim čez pet let, iskreno ne vem, niti me ne zanima. V resnici sploh nisem tako zahteven. Kaj pa vem, se zdi, da zadnje čase še najbolj zasledujem duševni mir, da si želim ob sebi vsaj malo topline svoje ljubice, ki bi ji ne bil kompromis. Da vidim svojo familijo kolikor toliko redno in ne preveč, ker se tako pač bolje razumemo. Da se mi v mislih sekundno odmerjanje časa transformira v dnevno, tedensko, da si bom dal več časa za oceno položaja in več upanja v zmožnost spremembe – svoje in družbe, ali pa vsaj manj želje po spreminjanju sebe za drugega, po prilagajanju sebe razmeram, momentom, odnosom in svoji funkciji, svoji službi in tudi njeni občasni muhavosti.
Občasno me prebudi v svet čista nervoza. Začne se že, ko se dan prej spravljam v posteljo. Nato začnem drhteti. Nekaj je čudno in podstavljam si pod glavo povštre, ker se mi zdi, da me bodo stabilizirali, stiskam kovter, migam s prsti na nogah in razgibavam čeljust. Preverjam, ali je moj jezik šeprožen. Če je res kriza, stopim v WC, prižgem luč in počekiram odzivnost svojih zenic. Se kaj ožajo, so kaj široke, se v njih kaj vidi, se sploh še zaznam, me je kaj obsedlo? Sploh lahko stojim? Saj ne vem, ali se mi je v kakšni žili v glavi zataknil kakšen strdek ali se po meni vlači kakšna druga božjast. Dobro bi bilo, da preverim še, če sem res zaklenil vrata. Nato me useka v glavi in boli in se mi razliva v možganih in prsti se tresejo in potim se. Zato se odkrijem. Odprem okno. Bi zaspal, če bi vedel, da ne bom zaspal z odprtim oknom. Govorim si, da bom jutri vstal prej, da je samo psiha. Tesnoba. Pregorelost bi bila res zgolj in samo vic. Vsega imam dovolj, mogoče pa celo preveč časa zase. Manjkaš mi ti. Da je to vse v glavi, da se vrtim samo jaz, svet je pa pri miru. Da je mogoče potres, se tolažim, da je to zgolj prehodno, da si ne rabim iti še bolj na kurac, da bom jutri spet normalen. Da bom jutri spet normalno vstal kot že tolikokrat po vseh takih nočeh. Da bom jutri našel zdravilo, mogoče mi manjka zgolj magnezija in me zato grabi po mečih. Mogoče imam premalo vitamina D, mogoče pa samo nisem hidriran in mi sinapse ne grabijo vseh signalov pa sem se zgubil v limbu svojih misli in svoje končnosti ali pa sem res pri končnosti.
Sicer pa po izkušnjah šoka je končnost precej prijetna, je mirna in ljubezniva, je prijaznejša kot vsak dan in je rahlo sebična. Se zdi, da se človek na koncu obrne sam vase in se sam v sebi počuti prav udobno.
Dokler mi kaj manjka, sem torej v redu, dokler si želim, sem dober, dokler te hočem zgrabit in poljubit, sem torej tvoj. Dokler stojim pred špeglom, čekiram svoje oči in se bojim, če mi bo jutri še vstal, sem torej človek, sem živo in bijem. Dokler se mi fuka s tabo, sem še tvoj desc. In če sem tvoj, sem še tu‑biten.
Saj v resnici nisem tako zahteven. Ane, ljubica? Zato te vprašam, se ti še vidiš z mano čez pet let?
