Na vsake toliko časa boste naleteli na tiste ne prav posrečene spletne lestvice, ki same sebi zastavijo izziv v stilu »5 najmočnejših stripovskih herojev« ali »5 najboljših borcev iz serije X.« Še huje, na koncu lestvice bo sledilo obvezno povabilo vsem zdolgočasencem, da morebitne spore in dileme dorečejo v komentarjih pod prispevkom. In zdolgočasenci bodo seveda ugodili.
Tovrstni spopadi so, to je treba priznati, dober destilat zabave. Je večina superherojskih filmov kaj drugega kot iskanje dokončnega odgovora na vprašanje, ali je naš junak X boljši od zlikovca Y? Ali ni tisti končni spopad prava katarza?
A ker ste brihtni in kot vselej korak pred mano, ste najbrž že vzkliknili: Problem ni zgodba, problem je torej narava konflikta. Kakšen neumen film, če pa lahko v njem dobro zmaga z udarcem meča!
In jebemti, da imate prav. Pesti še nekako toleriramo, ampak meči bi na tej točki morali biti vredni vsega prezira. V bistvu so najboljši dokaz, da so fantazijske in zgodovinske epopeje popolnoma brez stika z realnostjo. Naj gre za najbolj banalno videoigro ali še tako zelo natančno zgodovinsko serijo, boste v njej našli bizarno apropriacijo srednjega veka, kjer se vojne in konflikti rešujejo z bliskanjem mečev.
To je tako daleč od resnice, kolikor je le mogoče – ideja bitke, kjer se stakne na tisoče mečev, je čista potrata dragocene kovine. Stotinam najbolj izurjenih viteških mečevalcev bi lahko postavil naproti nekaj ducatov kmečkih fantov s helebardami ali mesaricami – in dokler bi mulci vsaj približno držali ravno črto, bi viteze zmasakrirali kot živali, preden bi jim ti prišli na dva koraka razdalje.
Ideja vrhunskega mečevalca, ki skoraj lastnoročno prevesi bitko na svojo stran, ki brez pomoči ubije zastraženega pokvarjenca za obzidjem, ki potuje prosto in brez skrbi pred roparji – je smešna. Nekoč je bila to stvar legend, danes pa je simptom bankrotiranega individualizma.
To je seveda natanko tisti svet, ki ga napolnjujejo Marvelovi in DC-jevi maščevalci. Ljudje izjemnih talentov, prizadevanj in supermoči ukradejo šov, medtem ko so milijarde civilov le žalostna mizanscena. Pa je v bistvu prav obratno – ti svetovi naravnost hlepijo po bizgecih, ki bi z najbednejšo pištolo naciljali Hulka v oko ali pa Iron Manu v pošto podtaknili vranični prisad.
Še več, vsakič, ko se oblečem v Witcherja ali tistega brezimneža iz Elden Ringa (2022), naravnost hlepim po tem, da me pokonča kakšen padajoči kamen ali pa me potepta voz s podivjanimi konji. Zakaj neki ta smrt ne bi mogla biti herojska?