… se nadaljuje …
Mafija med kriminalnimi združbami in opolnomočenjem jaza
Leta 1886 je delegat Javnega varstva, Giuseppe Alongi, izdal knjigo La maffia nei suoi fattori e nelle sue manifestazioni (Mafija, njeni členi in pojavi). Po njegovi presoji so kriminalne združbe s svojimi šefi in podložniki dejansko obstajale, toda mafija je bila bolj »svetovni nazor, način občutenja in delovanja« v svetu, več kot le organizacija. Do podobnih zaključkov je prišel tudi Antonio Cutrera, avtor leta 1900 izdane knjige La mafia e i mafiosi (Mafija in mafijozi). Leta 1888 je preučevalec folklore, Giuseppe Pitrè, zapisal: »Mafija ni niti sekta niti organizacija, nima nikakršnih pravil ali omejitev … je zavest o sebi, napihnjen koncept posameznikove moči.« Predstava o neorganizirani mafiji je bila še vrsto let prisotna v splošnem prepričanju.
1891–94. Sicilski fašiji (gibanje povezanih)
Fascio je bilo gibanje, ki si je prizadevalo za postopne spremembe delavskih razmer in lokalne administracije ter se kot tako soočilo z ostrim neodobravanjem s strani mafijcev na visokih položajih med veleposestniki in lastniki kmečkih obratov. Gibanje je povezovalo okrog 300 tisoč kmetov, žveplarjev in obrtnikov, vodili so jih predvsem intelektualci in poklicni mojstri. Večina pripadnikov je bila socialističnega prepričanja, nekaj se jih je zateklo h gibanju, ker so bili izigrani v zemljiških konfliktih, dva odbora so vodili sami mafijozi, ki so bili vselej na strani večinske populacije in protestov. Pomembna je bila soudeležba žensk. V nekaterih občinah so obstajali odbori fašijev, ki so sprejemali samo ženske (na primer v Piani dei Greci, današnji Piani degli Albanesi v Palermu), v sklopu katerih so se učile brati in pisati.
Gibanje je sprva doseglo več uspehov, kot na primer podpis Corleonskega pakta (v Palermu) 31. julija 1893,[i] nato pa so se zaskrbljeni veleposestniki obrnili na vlado, ki se je na gibanje odzvala z aretacijami voditeljev. V zadnji fazi se je oblast uprla fašijem, ki so med demonstracijami za opustitev davkov zasedli občinske stavbe. Nad protestnike so se spravili s strelnim orožjem. Za izvajalce masakra so bili najeti tako vojaki pod ukazi ministrskega predsednika Francesca Crispija kot lokalni mafijozi. Več kot sto ljudi je bilo pobitih med januarjem 1893 in januarjem 1894. Vlada je ukazala prepoved celotnega gibanja, razglašeno je bilo izredno stanje. Aretiralo in sodilo se je vodjem, a so kasneje vse oprostili. Po razpadu gibanja se je zaradi vrnitve predhodnega družbenega reda s Sicilije izselilo okrog milijon ljudi.
1893. Umor Notarbartola
1. februarja 1893 je bil ubit Emanuele Notarbartolo, župan Palerma med 1873 in 1875 ter direktor Sicilske banke med 1876 in 1890. V zgodovino se je zapisal kot redka izjema poštenega uradnika, ki je ves čas nasprotoval načrtovanim špekulativnim manevrom Banke. Prvo sojenje proti dvema podzemeljskima vplivnežema je potekalo v Milanu leta 1899, nato pa so obtožbe Notarbartolovega sina Leopolda tožilce prepričale k obsodbi državnega predstavnika, namestnika Raffaela Palizzolija, povezanega z mafijo. Palizzolijevo krivdo je podprlo Sodišče v Bologni leta 1902, a je bil proces razveljavljen zaradi napak v postopku. Leta 1904 je bil na Sodišču v Firencah Palizzolo končno oproščen vse krivde zaradi pomanjkanja dokazov. Ko se je vrnil v Palermo, so ga sprejeli s triumfom, organiziran s strani novonastalega komiteja »Za Sicilijo,« ki si je prizadeval za »večji ugled« otoka. Med podporniki komiteja najdemo tudi zgoraj omenjenega raziskovalca Gioseppeja Pitrèja, ki je zatrjeval, da mafija z umorom ni povezana. Kljub negativnemu rezultatu sojenj, so ti vseeno nakazali vpletenost in odgovornost nekaterih članov policije ter občinske uprave (ter njihovo povezanost s podzemljem), ki so pomembno vplivali na sodne postopke. Leopoldo je postal prvi primer sorodnika, ki se bori za resnico. Nekateri meščani so se postavili na njegovo stran in že leta 1899 organizirali demonstracije, ki je jih je udeležilo 30 tisoč podpornikov.
1898–1900. Poročilo kvestorja Sangiorgija
Ermanno Sangiorgi, kvestor iz Palerma, je v seriji poročil, ki jih je sestavil na podlagi obtožb sorodnikov žrtev mafijskega nasilja, sestavil ogrodje mafijske organiziranosti v mestih in notranjosti otoka: »Obstaja ogromna kriminalna združba, organizirana je v sekcije, razdrobljena je na skupine: vsaka skupina ima svojega vodjo, ki mu pravijo okrožni paznik; odvisno od števila podložnikov in velikosti okrožja, ki ga usmerja, mu pomaga tudi nadomestni poveljnik, ki ga zamenja v primeru odsotnosti. Nad celotno organizacijo ima nadzor veliki šef.« Gre za isto strukturo, kot jo je kasneje v osemdesetih predstavil Tommaso Buscetta. Kvestorjeva poročila so leta 1901 pripeljala do sojenja 51 obtožencem, ki se je zaključilo z 32 obtožbami in 19 oprostitvami. Kljub temu se je kasneje ideja mafije kot enotne, povezane organizacije ponovno opustila.
Začetek 20.stoletja. Kolektivne najemnine in kmečke fundacije
Na prehodu v dvajseto stoletje se je kmečko gibanje nadaljevalo. Med njegove najpomembnejše dosežke lahko štejemo skupinsko najemanje zemlje in alternativne oblike kreditiranja. Najemniki so oblikovali najemne kooperative, ki bi skrb za zemljo vzele iz rok z mafijo povezanih lastnikov: gre za civilne pobude, usmerjene k zmanjšanju vloge mafije v družbi. Oblikovale so se tako katoliške kot socialistične kooperative. Kolektivno najemanje se je razvilo v več regijah, predvsem na Siciliji, znašle pa so se v krizi z izbruhom prve svetovne vojne.
V boju zoper razširjen fenomen oderuštva, s katerim so veleposestniki držali kmete v finančni odvisnosti, so se oblikovale kmečke fundacije, ki so najemnikom zemlje dodeljevale mikroposojila, za kar so bili odgovorni predvsem katoliški funkcionarji, ki so sledili pobudam papeža Leona XIII. (npr. pismo Rerum novarum), očeta Luigija Sturza in ostalih t. i. »socialnih duhovnikov.«
1909. Umor Petrosina in ameriška »La Cosa Nostra«
12. marca 1909 so v Palermu umorili ameriškega poročnika Joa Petrosina. V mesto je prišel raziskovati vpletenost mafije v nelegalnih migracijah v ZDA. Na zatožno klop je bil privlečen mafijski šef Vito Cascio Ferro, a so ga hitro oprostili obtožbe, saj je imel vodotesen alibi: na noč umora je bil v družbi državnega namestnika Domenica De Michele Ferrantellija. Emigracije v Združene države so se začele v petdesetih letih 19. stoletja, ena izmed posledic pa je bil nastanek italijansko-ameriške kriminalne združbe z imenom »Črna roka« ali kasneje splošno bolj prepoznanim »La Cosa Nostra.«
Masaker miličnikov in voditeljev kmečkega gibanja
V prvih letih dvajsetega stoletja, se je mafijsko nasilje osredotočilo na voditelje in miličnike (odgovorne za splošno varnost) kmečkega gibanja. 14. oktobra 1905 je bil v Corleonu ubit sluga Luciano Nicoletti; 12. januarja 1906, prav tako v Corleonu, so umorili zdravnika Andreo Orlanda, podpornika kolektivnega najemništva; 16. maja 1911 so pospravili socialističnega vodjo Lorenza Panepinta v Santo Stefano Quinsquini (v Agrigentu); 3. novembra 1915 so, ponovno v Corleonu, ubili župana, pripadnika socialističnega gibanja, Bernardina Verra. Vsi ti umori so ostali nekaznovani.
Obdobje po prvi svetovni vojni. Okupirana zemlja med mafijskim in državnim nasiljem
Med prvo svetovno vojno so oblasti zemljo obljubile kmetom. Ker se ti po vojni niso želeli odpovedati lastnini, se je pritisk nad njimi nadaljeval. Leta 1919 sta bila ubita Giovanni Zangara, 29. januarja v Corleonu in Giuseppe Rumore, 22. septembra v Prizziju v Palermu. Kasneje istega leta je v Riesi (v Caltanissetti) policija na povelje komisarja Messane streljala v gručo kmetov, ubila 15 ljudi in jih ranila 50. 29. februarja leta 1920 je mafija ubila vodjo kmetov Nicolò Alongija v Prizziju, 14. oktobra v Palermu pa sekretarja sindikata metalurških delavcev Giovannija Orcela: oba aktivna pri usklajevanju kmečkega in delavskega gibanja.
27. julija 1920 je v Randazzu policija masakrirala devetih ljudi, naslednji dan pa še sedem v Catanii na srečanju socialističnih voditeljev Maria Giudiceja in Giuseppeja Sapienze.
‘Mafija in antimafija v kmečki družbi’ je prevod poglavja ‘Mafia and Antimafia in an agricultural society’ Umberta Santina, ustanovitelja in direktorja Centro Impastato v Palermu (prvega študijskega središča za proučevanje mafije v Italiji) iz avtorjeve knjige ‘Mafia and Antimafia yesterday and today‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.
[i] Corleonski pakt ali Patti Agrari je sporazum, ki uvaja novo (sindikalno) pogodbo med kmečkim delavstvom in veleposestnikom zaposlovalcem. Gre za prvo pisano pravilo delavskega zaposlovanja v kapitalistični Italiji.