Vem, vem. Tip sam po sebi ni nič kriv. Tako kot pri Jezusu je tudi Keanu le nedolžna žrtev tistih, ki ga vlečejo iz dežele mrtvih in ga oživljajo na operacijski mizi za svoje egoistične potrebe.
Naj vas spomnim, da smrt Keanuja Reevesa ne bi bila nič novega. Izvirna mitologija Matrice (1999–2003) ni imela nikakršnega problema ubiti svojih junakov. Trojica je preluknjana obležala pred sklepnim dejanjem, Neo se je plemenito razstrelil na križu, Morfej je klavrni konec dočakal v spremljajoči videoigri. Nekaj trpkega se skriva v spoznanju, da sveže oživitve franšize ne morejo pustiti preteklih junakov, da bi počivali v miru.
Še zdaleč ne gre za to, da četrta Matrica ne bi mogla povedati ničesar novega. Prav obratno je; izvirni koncept ostaja tudi po 2 desetletjih dovolj fascinanten in ohlapen, da buri gledalčevo domišljijo. Na žalost pa je ostala tudi tista druga dediščina, breme mesijanskih stoičnih likov, ki rešujejo svet, upogibajo resničnost s svojimi mislimi, govorijo globoke in pomembne stvari … Vmes pa se 2 uri zaljubljajo kot gimnazijci.
Ta del mi iskreno ni bil čisto jasen že v izvirni trilogiji. Kako za vraga lahko Morfej kot poveljnik z najodgovornejšo funkcijo v zgodovini človeštva ostane tako brezbrižen ob neprofesionalnem vedenju svoje posadke? Takoj, ko se Neo in Trojica začneta držati za roke, bi moral udariti po mizi in zahtevati disciplino. Ampak pustimo.
Ideja postaranega Keanuja Reevesa z novimi notranjimi dvomi ni nujno slaba, pa tudi ne nova. Vojna zvezd (1977–2019) je doživela podobno osvežujoče prebujenje iz ustvarjalnega sna, ko je svojega največjega zvezdnika za 2 uri postavila med postarane cinike. Problem pa je pri obeh enak – franšizi, ki sta izstrelili nove zvezdnike in ikonične popkulturne reference, se teh oklepata tudi dolgo po izteku njihovega roka trajanja.
Ni torej nujno slabo, je pa slabše od alternativ. V geekovskem svetu je več kot dovolj prostora za četrto Matrico, kjer ostajajo tudi ikonične rdeče tabletke, zajci in njihove luknje, črne mačke in intubiranci, helikopterji nad strehami in ostalo. Ampak koliko več prostora je za Matrico, ki ne bi šla po tej isti, že uhojeni poti? Ki najde nove like, nove odvode, ki odkriva tisto, kar je ostalo doslej za zaveso? Matrica, ki bi tako kot Poslednji jedi (2017) jezila zveste oboževalce, bi bila vedno boljša od Matrice, ki ostaja suženj svoji generaciji.
Saj poznate tisti občutek, ko si želite, da bi film pozabili in ga ponovno videli prvič, s svežimi očmi, da bi podoživeli iste občutke kot prvič? Kaj pa, če bi bilo to mogoče? Samo Keanuja Reevesa je treba ubiti, naj Izbranec počiva v miru.
