8 KARAKTERJEV IZ HOSTLA

Medtem ko me je poletje 2020 božalo predvsem z branjem sveže protikoronske zakonodaje in odgovarjanjem na vprašanja, kaj s prihodki, od kod naslednji paket pomoči in kako si oblast predstavlja vse skupaj, mi je to poletje končno omogočilo pravi pravcati dopust. Ne sicer tak kot poletja pred pandemijo, ampak dopust, ki sem ga lahko poimenoval s točno to besedo. 2 dni. Oh, bilo je več dni tu in tam, ki jih nisem preživel v tej ali oni pisarni, ampak 2 dneva sta prinesla to, kar mora prinesti dopust.

Ugotovil sem namreč, da zame ni dopusta, če manjka en sam ključen element. Hostel.

Razumem, tudi jaz se rad na dopustu umaknem od vrveža vsakdana, rad zaplavam gol v mesečini, poslušam čričke med pohajkovanjem po vršacih Tadžikistana ali pa enostavno sedem na posekan štor drevesa sredi ničesar in zadiham s kisikom onesnažen zrak, ampak po duši ostajam mestni dečko, ki od vsega najbolj ljubi zgodbe. In teh je v mestih na tone. In v hostlih prav toliko.

In kdor (kot jaz) ne more na dopust brez minglanja med sorodnimi popotovalci, dobro ve, da se poleg vedno novih obrazov in njihovih preteklosti v hostlih najdejo tudi specifični podporni stebri, ki se razlikujejo med sabo zgolj po odtenkih in si brez njih bivanja skoraj ni mogoče predstavljati. Večina bi verjetno rekla – na žalost.

LOKALEC. THE LOCAL. Oh, ja, veste, o kom govorim. Znašli ste se v sobi z osmimi posteljami in predstavniki osmih narodnosti. Ena Španka, en Italijan, nekdo izza gora, drugi prihaja čez lužo, četrti bi vam lahko bil sorodnik, zadnji pa, no, zadnji je pa iz sosednje vasi. Najbolj je domač z osebjem, najbolj je domač s kulturo, najbolj je domač z mestom. Ve, kam iti na dobro večerjo, ve, kje se kupi marihuano, ve, kdaj se kaj dogaja. Zakaj ga vse uslužbenke gledajo z nezaupanjem? Zato, ker je tudi njim jasno, da če bi imel vse zobnike v glavi, ne bi spal v hostlu 12 kilometrov stran od hiše svojih staršev. Ko si v Rimu, počni, kar počno Rimljani. V tem primeru Rimljan ni on, Rimljanke so uslužbenke na recepciji.

KORENINA. THE ROOT. Če ste mislili, da so lokalci čudaki, morate pozorneje oprezati za koreninami. Scena je naslednja: Registrirate se na recepciji, prejmete ključ in odidete v sobo. On je tam. Umijete si obraz, napolnite telefon, zložite stvari v omarico in preoblekli posteljo. On je tam. Odpravite se v prvi muzej, na večerjo v vietnamsko restavracijo, na koktejl v center mesta in zaključite s hitrim plesom na trgu. Noge vas bolijo, zato skočite v hostel. Za prvi dan bo dovolj. On je tam. Zbudite se, umijete zobe, se oblečete. On je tam. Odidete na zajtrk in kavo v skupinsko sobo. Na telefonu poiščete znamenitosti, ki jih boste obiskali dopoldne. Vrnete se v sobo, da spakirate nahrbtnik in se podate na pot. On je tam. Obiščete drugi muzej, ogledate si arhitekturne znamenitosti starega mestnega jedra, prigriznete nekaj lahkotnega, poklepetate z mladino, ki igra košarko. Odločite se spočiti stopala in napolniti telefon, preden se spravite na večerni koncert. Kdo je v sobi? Točno tako.

SPALEC. THE SLEEPER. Še korak dalje od korenin. Tudi on je vedno tam. Toda on vedno spi. Ob sedmih zjutraj, ob desetih dopoldne, ob štirih popoldne, ob desetih zvečer. Ta človek je vzel svoj dopust zelo, zelo resno.

SMRČULJA. THE SNORER. Tako je, vedeli ste, da ga ne bom pozabil. Tu ne govorimo o vaši soprogi, ki jo cel dan nadlegujete, da od paranoje ponoči ne zmore normalno dihati. Tu ne govorimo o vašem možu, ki se cele dneve sprašuje, kdaj natanko je zavozil svoje življenje in to čez noč zventilira skozi vztrajno žaganje hlodov. Ne, tu govorimo o človeku, za katerega legitimno mislite, da ne bo preživel do jutra. Ne govorimo o zmernih vibracijah zoprnosti. Govorimo o poskusu vžiganja dve desetletji pokvarjenega kombajna. Največji štos je, da zaradi smrčulje najprej pol ure ne zaspite, nato pa vas še dvakrat prebudi, ravno ko se ljubezen vašega življenja sleče do spodnjic. Pa sploh ne spi v vaši sobi!

VZORNI DRUŽINEC. THE FAMILY MAN. Pravkar ste se spoprijateljili s prisrčnim študentom iz Venezuele. Zanima ga vse, kar zanima vas. Umetnost, vsakdan domačinov, kulturno dogajanje, zgodovinsko ozadje. Izvedel je za skriti dragulj mesta in namerava ga obiskati še isti dan. Še malo in vam bo uspelo skleniti intimen zmenek, nakar se odpro vrata sobe in vstopi tipček srednjih let s telefonom pred obrazom. Je sredi pogovora s svojo sveže pečeno zaročenko, ki ji je obljubil posnetek vsega. Kje bo spal, s kom se bo družil, kaj bo jedel, kako se bo oblekel, kdaj si bo umil zobe in s katerim šamponom se bo drgnil vsak večer. Pokazati ji mora, skratka, vse zorne kote svojega neprestopa. In seveda ne bo pozabil pred kamero povabiti svojih otrok. »Pozdravita očija!« »Živjo, oči!« »Živjo, Bronhilda! Živjo Grizvold! A sta kaj pridna?« Jebite se vsi štirje.

TA STAR. THE OLD GUY. Verjetno moj najljubši član posadke. Jaz, dve študentki s Filipinov, bogat mlad parček iz Rusije in njen brat, Madžarka na lastno organiziranem absolventu, Khalid iz Egipta na kratkem službenem obisku in najbolj zgovoren in nasmejan med nami je posušeni šestdesetletnik, ki hkrati govori vse jezike tega sveta, a nobenega dobro. Ciao, ciao! Ta tip je videl vse. Doživel vse. Delal je na gradbišču v Teheranu, pobiral je mandarine v Hercegovini. Vozil je tovornjak od Vladivostoka do Lizbone. Ampak najhuje mu je bilo v kurilnici tovorne ladje, je pa takrat vsaj spletel dobre naveze za nabavo najboljšega hašiša iz Maroka. Njega imam najraje, ker je vedno poln zgodb, ker vedno predvideva, da ga razumeš, ker je vedno na čiku in zgovoren in se ti smeji v obraz – ne ker si misli, da si debil, ampak ker ima po vseh tegobah svoje preteklosti  na voljo eno samo čustvo: Ljubezen do sveta in še posebej do mladih ljudi. Ti ljudje se vam bodo zdeli maškare erste klasse, toda v mojih očeh, če jim na jesen življenja postanem vsaj pol podoben, bom vedel, da sem zmagal v igri.

POLITIČNI ANALITIK. THE POLITICAL ANALYST. Ker je politika vzporedni svet, večkrat ravno dovolj odmaknjen od zadev, ki se dotikajo prav našega everydaya, bo vsak od nas na neki točki postal analitik. Oziroma se bo prisiljen opravičevati za najnovejše novice iz lastne države. Novice prodajajo slabo voljo. Ni samo pri nas tako. Zato o Sloveniji tudi tujina iz lastnih časopisov ne izve nič lepega. »Who is this Grims and is he really such a devil?« In zdaj ste vi na vrsti, da razložite, kako niso vsi vaši sosedje prestrašeni ob misli na menstruacijo in da zna večina Slovencev vsaj črkovati bonton. Zato se mi je zgodilo, da sem sredi Amsterdama igral biljard z dragqueenom, ki mi je pojasnjeval prednosti svežih ukrepov Raula Castra, na finskem sredi noči z desetimi ljudmi jedel palačinke in poslušal enajstega, ki nam je predaval o Trumpovi iskreni naklonjenosti čistunskemu krščanstvu, v Beogradu pa si delal beležke o vsem, kar je veliki Vladimir naredil za človeka, da si zdaj upravičeno zasluži mandat do leta 2200. Dokler bodo na tem svetu državne meje, toliko časa se bomo vsi primorani igrati politične analitike. Tudi tisti, ki jih politika ne zanima.

VSELJENEC. THE MOVED-IN. Ste že slišali za tisto zlato pravilo: Potuj lahkotno? Brisača, zobna ščetka in pasta, par gat in zoknov, pasuš. Vse ostalo je luksuz. No, ta tip ni slišal. Vedno si poišče najboljšo posteljo v sobi (nikoli ni na zgornjem jogiju pograda), v njegovem vtikaču za elektriko je razdelilec. Poleg telefona mora namreč polniti še baterijo laptopa. Pogledati mora namreč še štiri filme in osem serij. S seboj ima najljubši povšter. In lava luč. Njegova dva kovčka ponoči ovirata pot do kopalnice. Pred njegovo posteljo je pet vrečk čipsa in prazna steklenica javorjevega sirupa. Tako kot korenina, tudi on zapusti sobo le, kadar mora na hitro skočiti do recepcije po set Snickersov, a vsaj zanj se zdi, da nekaj počne. V šestih dneh, kolikor ste bili cimri, vas ni niti enkrat pozdravil in vas je ves čas nezaupljivo opazoval, da mu ne boste česa ukradli. Logično. Po njegovem mišljenju ste namreč prišli k njemu na obisk. Nepovabljeni.

Dajte mi še en dopust in spišem vam nadaljevanje. Kolikor smo en drugemu tečke, prav toliko ne morem brez vas. Naj živijo hostli!

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.