BUUUM *eksplozija*

»Dobrodošli v našem hostlu!«

RATATATA poje mitraljez.

MIIIIJAAAUV!

»In tukaj je kopalnica.«

Muahahaha! Muahaha! MUAHAHAHAHAAH!

BAM! BAM! BAM! BAM! Kladivo, motorka. RRRR! Ah! Aaah! AAAAAH!

»Sem gre pa umazana posteljnina.«

*eksplozija*

HOSTEL!

BUUUM!

ZA.

Pip, pip, pip, pip, pip.

ZNORET!

Hov, hov, houuuvuuuuu! »A so to volkodlaki?«

IZ NOČNE MORE!

Njiuuuuv, bang, bang, bang!

IZ PEKLA!

»Tenkju, pridite še kdaj!«

Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci, lepo pozdravljeni v še eni epizodi Hostla za znoret. Iz nočne more. Iz pekla. Tokrat si bomo pogledali majhen, sladek, prikupen hostel, v katerega boste vstopili z občutkom, da se vračate v topel dom po dolgi, utrujajoči poti po ledeno mrzlem zimskem popotovanju. A nič hudega sluteči se boste zavedli, da ste pravkar vstopili … naravnost v pekel!

BUUUM! Še ena eksplozija, kar tako.

Skrit globoko pod zemljo v samem srcu Stockholmskega starega mesta, v Gamla stanu, četrti, ki daje videz živahne in navihane pravljice, kjer se vsaka izložba ponaša s svojim malim mestom sreče in blaginje. Stopimo bližje.

Odprimo vhodna vrata. Pazite na korak. Stopimo po stopnicah navzdol.

Prva stvar, ki jo boste opazili, so ogromne ploščice z visokim sijajem, ki se raztezajo od prvega do zadnjega kotička stavbe.

Spregovorili smo z lastnikom hostla, ki nam je povedal, da so ploščice kar najboljši talni material za čiščenje. Vprašali smo ga, ali se mu ne zdi to nekoliko nerodna odločitev, posebej v zimskem času, ko bodo gostje z ulice v profilih obuval prinesli sneg, ki se bo nato talil po celotnem hostlu. Od scela premočenega, drobcenega predpražnika, po dolžini hodnika, ki na eni strani pelje mimo vhodov v sobe v kopalnico ter na drugi v skupni prostor, razdeljen na jedilnico s kuhinjo in dnevno sobo s televizorjem.

»To se mi ne zdi sporna odločitev, ne, sploh ne. Naše čistilke že tako zaslužijo zelo malo, zaradi česar se čutimo odgovorne, da jih čim bolj razbremenimo pri delu. Ploščice po tleh se hitreje očistijo od vseh drugih alternativ, zaradi česar lahko delavke z delom zaključijo celo uro prej in so lahko hitreje doma, mi pa lahko prihranek pri plačilu uporabimo za znižanje cen za naše goste. Zmaga-zmaga. Ne glejte me tako postrani, čistilka bi tla v vsakem primeru morala pomiti, kako naj pri tako slabi razsvetljavi ve, ali so umazana ali ne? Torej je naša odgovornost, da poskrbimo, da je delo čim manj naporno.«

BUUUM! Tresk! Pow!

HOSTEL!

ZA.

ZNORET!

Piju-iju-iju-iju *policijske sirene*

Sprehodili smo se v kuhinjo-jedilnico, da bi pobarali o vtisih.

»Ej, punči, a boš kuhala kavo? Ju mejk kofi?«

»No, no coffee.«

»Aj, škoda. Dej za mene pa nared. Ju mejk kofi for mi komon!«

Vprašali smo študenta iz Francije, kaj si na splošno misli o hostlu po enem dnevu bivanja.

»Ne vem točno, kaj naj si mislim. Imam sobo številka 6. Štiri postelje, kot v vseh ostalih. Dodelili so mi ležišče spodaj desno. Pridem v sobo, sem sam, preoblečem svojo posteljo in grem po mestu. Se vrnem z večerjo, stopim v sobo, samo toliko, da odložim jakno, na postelji spodaj levo spi moj cimer. Hitro smuknem iz sobe, da ga ne bi zbudil. Po večerji se vrnem in gospod spi v moji postelji. Njegova postelja vidno rumene barve. Mislim, da se je omočil, ali pa je pomotoma po njej polil viski. V sobi zaudarja po alkoholu, tako da ne morem vedeti. Na recepciji ni več nikogar, tako da sem se ulegel na posteljo zgoraj desno in zaspal. Sredi noči se gospod zbudi, odide na vece in ko pride nazaj se z največjimi mukami prestavi na posteljo zgoraj levo. Mislim, da si je v alkoholiziranem stanju zapomnil le to, da je spodnji jogi premočen. Verjetno oba. Danes bom zaprosil za novo sobo, malo se bojim iti po svoje stvari v šestico.«

ZA!

ZNORET!

Upravnika hostla v recepciji smo prosili za pojasnilo.

»Poglejte, te stvari se dogajajo. Gospod je naš pogost obiskovalec in smo mu pripravljeni pogledati skozi prste v zvezi z alkoholom. Pri vseh ostalih, prisežem, se držimo strogega režima brez drog, on je pa pač izjema, ki potrjuje pravilo. Nič takega. Kar se tiče poscanih … pardon, z viskijem politih postelj, pa tudi ni vredno izgubljati spanca zaradi njih. Naša čistilna ekipa zamenja vso posteljnino pa če je ta premočena ali ne, tako da bo slej ko prej vse spet čisto. Strošek ni nič kaj večji, čistilka za delo potrebuje enako količino časa, za tisto minuto pa pol pa tudi lahko zamaši nos, no.«

BUUUUUM! *eksplozija, mimoidočemu na ulici odleti noga*

»Stojte, to je policija!«

EEEEeeeee li-lu-li-lu-li-lu-li-lu!

Stopimo še za nekaj minut v skupno kopalnico.

»Lepo pozdravljeni, mladi gospod s prečudovitim penisom, ki je pravkar stopil izpod tuša, vas lahko zmotimo za eno vprašanje?«

»Hej! Kaj počnete! Umaknite kamero! Ven!«

»Kar mirno, nič vam ne bomo storili, naše gledalce zanima, kako bi vi pokomentirali kopalniške prostore tega hostla. Naše gledalke morda zanima še kaj več. Vaš odgovor?«

»Glejte, ta prostor je za kopalnice to, kar so otroške slike iz makaronov za Vermeerja. Glejte to. Levi skret. Glejte kako postrani so postavili kabino. Pa ta konstrukcija je kot nekaj, kar ostane na koncu partije Jenga. Greš notri in pazi to, obok se začne pri vratih. Če hočem scat stoje, se moram z glavo nasloniti na steno na desni in potem gledam postrani in upam, da bom naciljal v školjko. Ampak pazi, ta je še dober, poglejte tega, tadesnega. Bajdvej ta del med straniščnima školjkama je edini prostor v hostlu brez ploščic. Se jim ni dalo polagat okrog glavnega ventila. Ampak brez skrbi, vas ne bo motil, ker so dostop do cevi zablokirali s škatlo s prvo pomočjo. No, pazi zdej desni skret. TA-DA!  A vidiš. Med školjko in vrati je 15 centinov. Če hočem scat, imam rit na vrata nalimano, če bi se pa rad usral, moram imet pa stopala na stropu. In fora je, da sploh nima smisla, zakaj bi nekdo namontiral školjko sem! Nič ni zadaj za njo! Nič! No, edino krtača za pucat. Ampak to zato, ker ob strani ni prostora zanjo!«

Bang, bang *streli* Bang! Bang!

IZ!

Bang, bang, bang!

PE–

Ratatatatatatata! »Aaaaaaaaaaaaaaaaaa!«

–KLA!

Muahahaha! Ha ha ha! *Hudič poliže enkrat*

»Pustimo mladeniča in njegov čudoviti ud pri miru za trenutek in se sprehodimo nazaj na hodnik. Oh! Lepo pozdravljeni gospa!«

Gospa mrko pogleda izpod čela. Videti je, da je snemalna ekipa ne zanima, želi le poslušati RT na YouTubu.

XOCTEЛ!

И3!

AДA!

Ob polnoči, ko se celotno mesto pripravlja na zaslužen spanec, se tudi v našem hostlu zaklenejo skupni prostori in zavlada skoraj popolna tišina.

Toda! Kaj je to?

Iz ozadja se sliši glasba.

»I don’t want a lot for Christmas … «

»Zdi se, kot da se je nekdo že dodobra ovil v božično vzdušje!«

» … there is just one thing I need … «

Kot kaže dnevna soba in jedilnica nista zaklenjeni kot narekujejo pravila.

» … I don’t care about the presents underneath the Christmas tree … «

Na kavču, pokrit z deko in trdno v spancu počiva lastnik hostla. Na ustnicah se mu razlega nasmeh. Na klubski mizici počiva jajčni liker.

» … I just want you for my own … «

Na sosednjem kavču sedi eden izmed gostov. Vprašamo ga, kaj se dogaja.

»Jebo vam sunce, pustite človeka, naj si odpočije. Danes je moral na banko pa se kregat na davkarijo, utrujen je!«

»Je že v redu, gospod. Spomnimo se vas še od dopoldneva, ko smo prišli. Ste že dolgo gost tu?«

»Petnajstega bo devet mesecev. Gost, pomočnik, čistilec, receptor, kuham kavo, vse znam. Vem, kje so ključi za posamezne sobe, če je treba komu sredi pomoči kaj pomagat, vem, pod katerim kupom umazane posteljnine skrivamo gasilni aparat – smo ga morali skriti z mesta, kjer naj bi bil po načrtu stavbe, ker nam ga je en tip konstantno v svojo sobo odnašal.«

»Devet mesecev je dolga doba.«

»Saj nisem edini. Osem nas je, ki smo tu že vsaj od poletja. Človek se navadi. Narediš kakšno stvar pa ti naslednji mesec odbijejo pri računu. Jamal popravlja wi-fi, jaz zjutraj odklenem kuhinjo, Dhruvesh se oglaša na telefon, Hamdija kupuje pivo, Katjuša grdo gleda, ampak ni škodoželjna, je čisto fajn. Vam pravim. Ga ni čez dom. Ljubo doma, kdor ga ima.«

*v offu zacingljajo zvončki*

Odidemo skozi vhodna vrata na ledenih minus deset na ulico. V hostlu ni dosti bolje, saj je malo radiatorjev pa še ti so le na hodnikih. Pomislimo na možakarja, s katerim smo nazadnje govorili. Je ni bolj vesele ali pa bolj žalostne podobe od gosta v hostlu, oblečenega v grdi božični pulover.

Vesele praznike dragi gledalci, se vidimo prihodnjič!