»Sekretar Rotschild vas bo sedaj sprejel,« mu je dejala tajnica. Njene predelane prsi in napihnjene ustnice so pustile res slab vtis. Saj časi res niso rožnati, a menda si zveza NATO lahko privošči kaj boljšega?
Tako je razmišljal agent Bauer in v rokah vrtel svoj mali ustnik za vejp. Kaditi mu seveda niso pustili, sploh pa ne pred šefi. A jim ni zameril – dejstvo, da so mu dovolili spremeniti priimek v ‘Bauer,’ je bilo samo po sebi vredno pol plače. Opazil je, da je ime vzbujalo vse vrste odličnih asociacij in spoštovanja. Enkrat se je v nočnem lokalu predstavil kot ‘agent Bauer’ in dobil za popotnico domov steklenico najdražjega bourbona in dve ljubimki.
A tokrat, pred neslavnim sekretarjem zveze NATO iz sence, se je pač moral počutiti majhnega in nepomembnega.
»Plemeniti dr. Rotschild,« se je priklonil. Vsi so vedeli, da se na demokratičnem Zahodu ljudem ne klanja, a nekatere izjeme pač potrjujejo pravila.
»Bauer,« je zasikalo iz mračnega kota. Debela, zamaščena dlan je otresla cigaro in si jo ponesla k ustom, ki so po volumnu presegala tiste, ki jih je Bauer imel čas opazovati med čakanjem pri tajnici.
Samo po sebi se je razumelo, da prepoved kajenja za nekatere ne velja, a je Bauerja vseeno uščipnil nespoštljiv način, na katerega je sekretar v senci izgovoril njegov priimek.
»Koga bomo eliminirali danes, ekscelenca?« je v šali vprašal Bauer. V odgovor mu je nevidna mastna dlan predenj porinila kuverto.
»Imamo tarčo,” je dejala zamaščena pošast. Iz njenega mračnega kota je bilo slišati težko dihanje, kakršno pritiče nedemokratičnim voditeljem demokratičnega sveta.
Agent si je najprej dovolil nekaj začudenja – nenazadnje je bilo vprašanje o atentatu mišljeno le napol resno. Ko pa je iz papirja potegnil fotografijo in si ogledal moža na njej, je bil naravnost osupel. Položil je kuverto nazaj predse: »Je to kakšna šala?«
Rotschild je zazvenel, kot bi zakašljal. Težko je bilo ugotoviti ali je šlo za kašelj ali pa samo za poskus, da bi oponašal človeški smeh.
»Je zveza NATO za vas šala, agent?«
»Nikakor,« je uslužno in ponižno odkimal Bauer, »vendar ne razumem, zakaj bi ubili znanega ruskega oporečnika.«
»Za prijatelja.« Dihanje se je izšlo v še en robat kašelj. Bauer je začutil, da mu je nekaj kapljic priletelo na obraz, a si jih ni drznil obrisati: »Za našega edinega prijatelja.«
»Katerega prijatelja pa,” se je spet poskušal pošaliti Bauer, »za Vladimirja Putina?«
Neprijetni tišini je sledilo še več neprijetne tišine. Bauerjev poskus nasmeška lastni šali se je sprevrgel v zmedenost, nato pa spet v osuplost.
»Čakajte, ruski predsednik je naš prijatelj?«
Tokrat se je pošast Rotschild vsaj očitno nasmehnila in pokazala veliko preveč bele zobe za svoj siceršnji zdravstveni status: »Naš najboljši prijatelj, Bauer.«
Njegov priimek je izrekel s prav zares posmehljivim prizvokom, ki je agenta hitro postavil na realna tla. Pomel si je oči, še enkrat pobral sliko iz kuverte, jo pogledal in pospravil nazaj. Potem se je popraskal po glavi.
Gmota mesa po imenu Rotschild je še naprej težko dihala, potem pa vendarle poskočila. »Koliko članic NATO je investiralo predpisana 2 odstotka BDP v obrambo pred vojno v Ukrajini, Bauer?« je skoraj jezno vprašala pošast.
»Premalo,« Bauer je sključeno skomignil.
»Presneto res. Naslednje leto bodo članice izdatke v obrambo v povprečju podvojile. Podvojile, Bauer!« Mastna pest je udarila po mizi in jo zadovoljno prelomila: »Naš ruski prijatelj je lastnoročno s svojimi strateškimi odločitvami oživil naš biznis!« Še ena brca, in dragi mahagonij je poletel naravnost v peč.
Bauer se je v strahu umaknil pred trskami, ki so poletele naokoli, Rotschild pa je še kar krulil.
»Varšavski pakt je v vojni – to ni uspelo niti Reaganu!« Še čisto malo pa bi tonska pošast v mračnem kotu od gole sreče vstala in obstala na nogah: »Stotine tisoče za delo in boj sposobnih Sovjetov leži poklanih! Evropska unija gradi svoj lasten vojaško-industrijski kompleks in še jebena Slovenija nabavlja municijo pri meni! To je pravi prijatelj, Bauer!«
Sedaj je njegovo ponavljanje priimka zvenelo naravnost žaljivo. Bauer se je naenkrat zavedel, da je njegov priimek v resnici neumen in plitek, tako kot njegovo poznavanje geopolitike.
Nevihtna strela je razsvetlila okno in prostor – in razkrila odurnega sluzastega črva, ki je od evforije sedaj že lebdel v zraku: »Vladimir Putin ni le naš prijatelj, Bauer, vi pridanič – on je največji zaveznik Zahodne orožarske industrije v njeni zgodovini! Zaščitite ga za vsako ceno!«
Bauer je opazil, da mu po obrazu lijejo solze. Ko se je črv začel svetiti od izjemne vzburjenosti, je skočil in pobegnil ven.
»Ah, spet atentat,« je zadovoljno dejala tajnica, ko ji je agent skoraj padel v naročje na izhodu.
»Sekretar je … On je … « Bauer je jecljal in si brisal solze.
»Vem, čisto nemogoč postane, ko začnejo govoriti o Putinu. Možakarja ima res rad,« tajnici so umetne prsi poskakovale, ko je Bauerja položila na kavč in mu prinesla skodelico čaja s prigrizki.
Nekaj časa sta skupaj v tišini poslušala grmenje in zadovoljno kruljenje sekretarja Rotschilda v njegovi mračni sobi. Potem pa se je Bauer nenadoma lopnil po glavi. »Nazaj moram,« je rekel in vstal.
»Ste pozabili svoj vejp?« je vprašala tajnica.
»Ne … No, tudi to,« je priznal Bauer. Vendar pa je bil ta najbrž že tako ali tako strt v prah, »pozabil sem vprašati za metodo eksekucije.«
»Oh, za to se vam pa menda res ni treba vračati nazaj,« tajnica je skomignila in odurne umetne dojke so ji spet zaplesale. Potem pa se je čisto odkrito nasmehnila.
»Kar skozi okno ga porinite, kot vse ostale,« je dejala. In odpujsala nazaj za mizo.