Dva tedna nazaj so čez lužo izvolili novega starega predsednika in praporščaki na spletu so nam že postregli s predjedmi ludila, ki ga bomo do nadaljnjega prežvekovali. Od lokalnih pozivov temnopoltim na prijavo za izmeno na plantažah, deportacij Hispanoameričanov in preizobraževanja LGBT skupnosti do bolj splošnih internetnih provokacij tipa Your body, my choice. Pripnite si pasove ljudje, pot bo še dolga.
Par besed v zvezi z Your body, my choice. Mislim, da je zelo povedno, kako hitro je stvar potihnila in, ironično, govori moškemu spolu v prid. Aprilska akcija man vs. bear je za marsikoga predstavljala nesprejemljivo mero prizemljitve, medtem ko so tokrat v resnici trznile le najbolj očitne empatične črne luknje. Javno stališče se je sporazumelo skoraj v trenutku, ko je prvi tip uporabil prvi hashtag.
Vem, da se nekje tam zunaj nahaja mlad fant, ki – tako kot sem nekoč sam – opazuje te spletne prepire in se sooča z dilemo: Želi se pridružiti moški ekipi, saj ji po sili fizioloških karakteristik vendarle pripada, ampak ne želi biti povezan s temi bebčki in ne ve, kako se od njih distancirati. Ali sploh obstaja način? Svet sliši in svet razume tvoj razkol. Pa če že ne svet, no, vsaj jaz slišim in vsaj jaz razumem.
Zato bi ti rad povedal eno zgodbo. Zgodbo o Frankensteinu.
Frankenstein ali sodobni Prometej je roman izpod peresa Mary Shelley, ki ga je napisala leta 1816, ko je komaj polnoletna letovala ob Ženevskem jezeru. Govori o znanstveniku Victorju Frankensteinu, ki ga po smrti matere obsede želja po vrnitvi življenja mrtvi človeški materiji. Zbere različne dele preminulih ljudi, jih sešije v novega, ogromnega humanoida in mu s pomočjo moderne, električne tehnologije povrne življenje.
A ko mu končno uspe animirati bitje, se mu slednje zagnusi in zbeži pred njim. Pošast, ki jo je ustvaril, se skuša na lastno pest integrirati v družbo, a vsa njena prizadevanja naletijo na serijo klavrnih zavrnitev, saj jo vsi razumejo kot grožnjo. Victor izve za njene povračilne zločine in se zaobljubi, da jo bo spravil s sveta. V njegovih očeh je pošasti dal telo in pravico ima, da ji ga odvzame. Njeno telo, njegova odločitev, bi lahko rekli.
Roman nam želi spregovoriti o mnogih starih temah, ki jih srečamo od Gilgameša do Izgubljenega raja: O pravici slehernika do družbe, do sprejetja, o odgovornosti staršev, da ne obrnejo hrbta svojim varovancem, o občutku posameznika, da je bil pripeljan na tuj svet, ki ni bil ustvarjen zanj in mu je zanj vseeno. O tem, da človeka zaznamujejo njegova dejanja, ne njegovo telo. O pomenu ljubezni in o tem, kako se naše vedenje spremeni, če se spremeni naša okolica.
Obenem pa v romanu odzvanja še nekaj drugega. Ideja, da bi pošast po usvojitvi osnovne izobrazbe, lahko postala enakopravni član družbe, če ta le ne bi imela predhodno ukoreninjenih predsodkov.
Mary Shelley, leta 1797 rojena kot Mary Wollstonecraft Godwin, je bila hči Mary Wollstonecraft, avtorice enega prvih naslovov feministične teorije: Zagovor pravice ženske (A Vindication of the Rights of Woman, 1792).
Mary je materino delo prvič obsežneje preučevala na svojem prvem potovanju v Švico, dve leti pred pisanjem Frankensteina. Ena ključnih poant Zagovora je prav pravica žensk do enakovredne izobrazbe, saj jih bo prav ta naredila sopotnike moškim, ne le njihove okraske, ki jih je moč kupiti s poroko. Ker smo vsi ljudje, smo vsi nosilci istih pravic in s tem tudi pravice do racionalne izobrazbe.
Kar k tem osnovam doprinese roman Frankenstein, je spoznanje, da bo po formalni izobrazbi žensk, torej po njihovem prepoznanju kot enakovrednih bitij, družba reagirala s predsodki in jih označila za pošasti, ker pač, po sili fizioloških karakteristik, niso iste kot obstoječi deležniki teh pravic.
No, zdaj smo na tej točki. Če je slučajno kdo potreboval dokaz, da se zgodovina odvija zelo, zelo počasi.
Kaj bi sploh rad povedal s tem Frankensteinom? Predvsem to, da ne gre danes – tako kot ni šlo v 18. stoletju – za vprašanje razlik biološkega spola, temveč za vprašanje razlik družbene moči. Spol, tako biološki kot družbeni, je polje, na katero se razlike družbene moči zgolj projecirajo. Bolj kot ljudje gledamo drug na drugega kot na sebi enakovredna bitja, manj pošasti vidimo povsod naokrog.
Si fant, tip, moški, ki se želi distancirati od Trumpov, Tatov in Petersonov? Nič lažjega. Nastavi ogledalo oblasti in se postavi v bran vsem, nad katerimi družba izvaja nasilje. Garantiram ti, da te bodo spoštovale še najbolj grozne feminacistke.
Feminizem te ne sovraži. Nikoli te ni. Nekdo drug te sovraži. Nekdo drug, vztrajen pri drobnarijah, ki naj bi te delale nespremenljivo drugačnega.
As I said these words, I perceived in the gloom a figure which stole from behind a clump of trees near me; I stood fixed, gazing intently; I could not be mistaken. A flash of lightning illuminated the object and discovered its shape plainly to me; its gigantic stature, and the deformity of its aspect, more hideous than belongs to humanity, instantly informed me that it was the wretch, the filthy daemon to whom I had given life.
– Mary Shelley: Frankenstein, 7. poglavje, 1818.
