FILEM JE LEPA IN VAŽNA STVAR

Brovarišice in brovariši,

medspletna situacija se zaostruje.

A ste se kdaj vprašali, zakaj se stvari zdijo, da tečejo nemoteno? Netopir leti, metulj maha s krili, avto se vozi, makaroni se kuhajo, govor teče. Stanja se pretakajo iz enega v drugega brez da bi stanja, ki sestavljajo gibanje, zaznali ločeno. Čeprav vemo, da stanja so ločena. Preprosto se reče: »Ker tako je.« Že, že, ampak kaj je sedaj tisto, kar se nam kaže, da *je.* Kaj smo mi? Ali pronicljivejše rečeno: kako smo mi? Zdaj. Zdaj. Zdaj. Zdaj. Zdaj. Morda bi mogli premisliti o formatu ZdajZdajZdajZdajZdaj … da ni težava v piki. V ».«, znaku ki diskretizira premikanje misli in nato jezika. Ampak potem je postopek dekodiranja mnogo bolj zahteven, saj se izgubi površinski red, s katerim se lažje orientiramo. Pojdimo naprej.

Na temle članku – PAŽNJA, VELIKO NEUMLJIVIH ŠTEVILK IN METOD ZA LJUDI, KI MISLIJO, DA SO IMENITNI – je gospod Danko Nikolič, važen in pomemben delavec na institutu Max Planck, pokazal na kakšen način omrežja nevronov v mačjih možganih zapakirajo informacijo vidne zaznave. »Kako to oni vejo?« se morda vprašate. Lepo: zvrtajo luknje v mačjo lobanjo in notri postavijo elektrode, ki natančno merijo aktivnosti na sinapsah ob različnih situacijah – oni so jim kazali različne slike. Vse to vam tudi piše v članku, zato mi lepo dajte mir. Torej, gospod Danko je nato snemal sinaptično aktivnost na računalnik in sestavil t. i. umetni klasifikator – računalniški posnetek, ki je zelo natančno aproksimiral vedenje dejanske aktivnosti v mačjih možganih. Želel je ugotoviti, točno kakšna je struktura nevronalnih povezav ob nekem specifičnem vidnem vzdražljaju. Na živem organizmu to ne bi šlo, ker bi ga moral razmrcvariti in narediti golaž brez aktivnosti, na umetnem, četudi približnem klasifikatorju, bi pa to šlo. Zadan rezultat jim ni uspel, ampak so spotoma prispeli na mnogo bolj zanimiv uvid: zaznavna informacija se je hranila na nevronalnem omrežju tudi do 5 korakov daleč! Torej, ko je mačji ubožec gledal peto sliko v zaporedju, je v njegovih omrežjih še vedno blaznela zakodirana informacija prve slike. Kakšna konfuzija. Kako sploh nekaj lahko vidimo, če se nam ves čas naenkrat ustvarja nekakšen zaznavni tutti frutti sok? Kot je nekaj časa nazaj zanimivo ugotavljal Lashley[i] sicer na podlagi mnogo bolj primitivnih pristopov: »Če spremljamo nevronalno delovanje in skupaj združimo vse znanstvene uvide, moramo zaključiti, da pomnenje enostavno ni mogoče. Pa vendar je očitno, da pomnenje poteka vse okoli nas.«

Zanimiva zagata, ki nas popelje na enega elementarnih vprašanj ontologije, s katero so se ukvarjali stari Grki. Oziroma bolje rečeno najstarejši Grki. Do kam je materija deljiva, kako je celota povezana z deli, kaj se zgodi z zvokom padlega drevesa, če ga noben ne zazna … itd. Uvidi gospoda Danka nam morda ponujajo alternativni vid na te reči. Razlog zakaj meritve napeljujejo na zaznavni tutti frutti sok je, zato ker dejansko gre za tutti frutti sokove. Zaznavna informacija se vtre in nato postopoma odlimava in odstranjuje z delovnih omrežij, ker drugače bi stvari dojemali kot stavke s pikami. Ločene diskretne dele, ki med seboj nimajo nobene zveze. No, nam ne bi kazali nobene zveze, ker bi bili brez informacije, kako so vsa stanja med seboj povezana. Da stvari tečejo, ni lastnost stvari same, ampak strukturnega delovanja, ki vzorči stvar samo. In ključna spremenljivka je opažanje, da se stvari med seboj povezujejo in na sebe nanašajo v času – čemur po domače rečemo spomin, v vseh svojih oblikah. Brez spomina, ni.

Ste mislili, da sem se zmotil, a ne? Nisem. Brez spomina, ni. Vzemimo fenomen trenja. Vsem je domač, razumemo ga, spremljamo ga pri vsakdanjem življenju. Avto bremza, stvari se ustavijo, nekaj se vžge. Lahko napovemo, preračunamo, itd. Pa vendar, na nivoju delcev, iz katerih je vse in vse *je*, trenja ni! Kako je to mogoče? Susskind lepo čarobno odgovori: »Trenje je statistični pojav, ki nastane ob zelo velikanskem številu interakcij delcev.« Pojavi se. Na novo, po svoje. Je sestavljen iz gradnikov, katere sam presega in dobiva novo vlogo gradnika. Kar nas končno pripelje do zaključka. Oziroma začetka.

Filem! Sestavljen je iz slik (ki so sestavljene iz barvnih pikic), ki ob natančnem redu časovne vrste presega novo vlogo gradnika, ki se premika. Filem je tako najbolj elegantna primerjava fundamentalne ontološke kategorije omrežja: filem ne obstaja, ampak je statistični pojav, ki nastane ob zelo velikanskem številu interakcij slikovnih pikic. Na neki točki ne zmoremo več računati vsakega neodvisnega stanja in se prepustimo toku približkov. Morda je ta prepustitev tako privlačna?

Če je nezavedno strukturirano kot jezik, je bivajoče strukturirano kot filem.

Satirični Rosomah

[i] Lashley KS. 1950. In search of the engram. Soc. Exp. Biol. Symp. 4:454–82.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.