5/8. Ourajt, smo že čez polovico, gremo novim zmagam naproti! V prejšnjih prispevkih smo povedali nekaj malega o trgih (od črnega do mavričnega), nekaj malega o davkih (od DDV do DDPO), nekaj malega o računovodenju (od enostavnega do dvostavnega) in nekaj malega o amortizaciji (nič od-do, to je to) in se na Rosomahovo pobudo v glavnem vrteli okrog vprašanja meje in s tem razlik v podobnih/sorodnih terminih. Danes pa nas pot zanese k zagonetki, ki ji pravimo denar. Zakaj zagonetki? Predvsem zato, ker smo o denarju govorili že ves čas pa vendar nismo nič povedali o njegovih osnovah.
Povsem pravilno, da nismo, saj je denar ubistvu le merska enota, ne pa zaresen temeljni pojem gospodarstva, kot npr. že obravnavana dolg ali vrednost. In prav to je transcendentalni razlog frustracij vseh nas, ki se »gremo biznis.« Kaj mi pomaga, da izkazujem milijonski dobiček, milijonski presežek prihodkov nad odhodki, milijonsko lastno vrednost, če pa nimam kamnohladnega keša, da bi z njim poravnal 19-posto davka, ki temu sledi? Kaj mi pomaga milijarda odprtih terjatev do kupcev in inštitucij, ko pa mi manjka denarja, da si plačam dopust? Valda je gotovina pomembnejša od tega, koliko sem vreden in/ali dolžan! Nihče ne pravi, da ni; a to ne spremeni dejstva, da je denar le način, kako – bodisi vrednost osnovnih sredstev po amortizaciji bodisi dolg do računovodskega servisa, ki nam jo je izračunal – merimo.
In ko smo že ravno pri računovodskih servisih, hiter intermezzo komentar na izpostavljeno stanje iz prejšnjega članka o spreminjajočih se službah: kdor je v zadnjih letih delal v računovodskem servisu, ve, da morajo računovodje vse več delovnega časa posvečati poročanju. Poročamo Ajpesu o poslovanju svojih naročnikov, poročamo Uradu za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma o poslovnih partnerjih svojih naročnikov, poročamo ZZZS o prijavah in odjavah iz zdravstvenega zavarovanja, poročamo Centru za socialno delo o novorojenčkih, poročamo ZPIZ o delovni dobi, poročamo Finančni upravi o izplačilu potnih stroškov, poročamo bankam, ko se naročniki dogovarjajo za kredite, poročamo občinam, zavodom, javnim skladom in zvezam, ko so v igri povračila stroškov razpisanih programov in projektov v javnem interesu, poročamo o davčnih blagajnah, poročamo o dejanskih lastnikih, poročamo o spremembi skupne vrednosti trošarine zalog blaga in včasih še, na katero telefonsko številko se naš naročnik javlja. O svojih strankah vemo skoraj toliko, kolikor o njih vesta Facebook in Google skupaj. De facto, v vsem, le v imenu ne, smo računovodski servisi postali podaljšana roka zakona in na dan vsakega računovodjo vsaj debelo uro grize vest, da ni več nič drugega kot tožibaba. Glede na to, da v vseh svojih letih dela v računovodskem servisu še nisem slišal pohvale št. 1 čez FURS (in nasploh komplet javno upravo), si zlahka predstavljam naslednji korak privatizacije: metamorfozo iz računovodskega servisa v to, kar je nekoč predstavljal SDK.
Zdaj pa nazaj k denarju (stavek, ki ga vsak od nas sliši mnogo premalokrat v življenju). Sam koncept denarja je zanimiv – je pa res, da si ga verjetno zna povprečen spremljevalec (jez)decev ustvariti sam: kaj je denar? Denar pravzaprav ni nič drugega kot (skoraj) neuničljiv posrednik med dvema med seboj različnima dobrinama. Bolj na kratko ne znam. Sliši se simple, vseeno pa moramo imeti v mislih, da je bil proces, ki nas je privedel k tako preprosti ideji, precej dolgotrajna afera. Morali smo menjati najprej redke snovi, preden smo ugotovili, da lahko menjamo simbolične žetončke, potem smo se morali navaditi na certificirane lističe, šele zatem smo jih lahko odvezali od žlahtnih kovin in digitalizirali. Danes, v dobi poplave kriptovalut, lahko končno razmišljamo o denarju kot o ideji in ne več o predmetu, ki nadomešča blago ali usluge. Že to je samo po sebi zanimivo.
Je pa zame nekaj še bolj zanimivega pri ideji denarja. In sicer: kako to, da sploh lahko tako razmišljamo o denarju. Kako sploh lahko pridemo do ideje enega vmesnika med tolikšnim naborom želja in menjav – od banan do računovodskih storitev, od sešitih kavbojk do spolnih uslug. Razlog, da si lahko predstavljamo medij, skozi katerega se vrši trgovanje, je po mojem mnenju ta, da pod preobleko dobrin, ki jih menjavo, tudi v resnici trgujemo z eno samo kategorijo: s časom. Potrebujemo čas, da obdelamo zemljo in floro, da zrastejo banane in potem te banane terjajo še nekoliko več časa, da jih naberemo, zapakiramo, pretovorimo in zložimo na police. Potrebujemo čas, da sestavimo bilanco; potrebujemo čas, da sešijemo kavbojke in profesionalci potrebujejo čas, da na najboljši možni način podelijo svoje spolne usluge. Vse potrebuje svoj čas in nihče od nas ga nima na voljo v neomejenih količinah.
Če se še nekoliko pomudimo pri prejšnjih objavah: omenili smo že, da v družbi obstajajo poklici, ki ne veljajo za »prave službe.« Ena od možnih razlag, ki nas približa predstavi o nepravi službi, je čas. Pomislite na svojega najemodajalca. Ali zavarovalniškega agenta. Ali ponudnika spletne domene za vašo internetno stran. Ali na banko, kjer imate odprt transakcijski račun. To so oderuhi, kajne? Barabe. Zločinci v belih ovratnikih. Zakaj? Ker nam zaračunavajo za nekaj, kar od njih ne terja nobenega časa. Naša stanovanja so danes prav takšna kot včeraj, naš najemodajalec ni storil ničesar in vendar si drzne od nas terjati težko prislužen denar za svoj nični input. Zavarovalniški agent je delal prav toliko, kolikor je potreboval, da smo na dnu listine pustili svoj podpis, ponudnik spletne domene samo sedi v svoji pisarni in čaka na dan, ko bo lahko spisal svoj račun in banke? To so šele lopovi! Centi za provizijo tu, evri za obresti tam in vse to obračuna računalniški program, ki nam nato dokument terjatve pošlje po mailu. Prekleti lenuhi! In da sploh ne začnemo o direktorjih!
Stvar seveda ni tako preprosta, zato bomo današnji prispevek sklenili s poskusom približanja k metafizični naravi službe. Ker sem mnenja, da obstaja še ena kategorija, ki jo poleg časa vsi menjamo vsakič, ko v igro stopi denar. Te kategorije običajno ne povezujemo s trudom in ker je neodvisna od samega časovnega trajanja (kar seveda ni isto, kot če bi rekli, da je neodvisna od časa per se), jo težko razumemo kot vrednost, za katero je pošteno menjati denar. To kategorijo imenujemo odgovornost. Služba je v biti prodaja in izmenjava drobcev časa in odgovornosti, ustrezne primere pa naj si tokrat bralec poišče sam. Dlje od lastnih služb nam itak ni treba pogledati.
