To je prispevek, ki bo v nekaj minutah popolnoma spremenil vaše razumevanje tankmoža. Saj veste, tistega fanta, ki se z vrečkami postavi pred kolono tankov in pristane na fotki stoletja, čeprav nikoli ni nihče spoznal njegovega imena? No, tega.
Za zgodovinske ignoramuse orišimo splošni konsenz okoli nastanka te slike. Leta 1989 na Kitajskem sledijo generalnim svetovnim trendom vstaj proti komunizmu in začnejo se protesti za večje politične svoboščine. Največja demonstracija se zgodi na Trgu nebeškega miru v Pekingu – množice študentov in delavcev zahtevajo svobodo govora, političnega združevanja, strankarski pluralizem in ostalo liberalno navlako. Kitajska vlada na pogajanja pošlje svojo vojsko; nad Trg nebeškega miru se zvalijo do zob oborožene čete in vojaška policija, ki začne brez vsakega obzira masakrirati glomazno množico protestnikov.
Nekje vmes, pravi legenda, se proti prizorišču začnejo valiti orjaški tanki. Publika pred kovinskimi pošastmi začne bežati.
Vidite, tam v daljavi, levo od bagra? Eden od fantov ne zbeži. Takole mimogrede stopi naproti nekajtonskim monstrumom. Odmahuje, naj se vrnejo. Na prvega od njih spleza in vpije. Prereka se s poveljujočim tankistom. Končno ga odvlečejo prestrašeni prijatelji. Posnetek in fotografije se nemudoma razširijo po svetu in zgodovinskem spominu. Pogumni možicelj je lastnoročno ustavil tanke, da ne bi poklali njegovih kolegov! Legenda, car!
A nekaj je pri vsem skupaj moteče. Nekaj ne zdrži presoje. Težavi se reče datum. Pokol na Trgu nebeškega miru se je začel in odvil 4. junija zvečer. Legendarna slika tankmoža je nastala 5. junija. Čakaj, dan pozneje? Poglejmo si širši posnetek, da razjasnimo, v čem je fora.
Na sliki je avenija Chang’an. Na spodnjem delu vidite tankmoža. Na zgornjem vidite začetek Trga nebeškega miru.
Šok. Tanki ne prihajajo na trg, temveč z njega odhajajo. Dan po pokolu. Tankmož jim želi preprečiti, da bi trg zapustili!
Na tej točki dolgujem nekaj pojasnil. Prvič, vse našteto je 100% resnično in brez zajebancije. Datume lahko mirno preverite na najbližjem wikiju. Drugič, obstaja samo eno logično pojasnilo, po katerem lahko dogodke razporedimo v smiselno logično zaporedje; čeprav se bojim, da bo mit pogumnega tankmoža za vselej razpadel v prah.
Edina smiselna razlaga je pač ta, da tankmož ni pretreseni protestnik ali naključni mimoidoči; če bi bil, bi ga tanki pač povozili, tako kot stotine ljudi pred njim tiste noči. Tankmož je poveljujoči.
V trenutku, ko sprejmemo spoznanje za dejstvo, vsi koščki mitološke sestavljanke padejo na svoje mesto. Zgodba gre torej takole:
* * *
Visoki partijski predstavnik Tankmož je tistega jutra preverjal stanje na krvavem trgu in z dvignjenim nosom ugotovil, da naloga ni opravljena; stotine študentov so se še vedno svobodno potikale po trgu, razočarani delavci so odvažali svoje ranjene in objokovali mrtve. Občasno se sliši vzklik proti partiji, vzklik za svobodo. Visoki partijski predstavnik se je z gnusom obrnil in odšel poročat na komisariat. Vmes je skočil po malico in jo stlačil v vrečke. Tedaj zagleda nekaj v daljavi. Vojska! Tanki!
Na svoje globoko razočaranje ugotovi, da se tanki odmikajo od prizorišča. Prekleti lenuhi, mar ne vidijo, kaj se dogaja na trgu? Se jim mogoče mudi na zajtrk, medtem ko se bo kontrarevolucija spet razplamtela? Histerični tankmož jim stopi nasproti.
Tankisti poveljujočega tanka spoštljivo ustavijo pred tankmožem. Ta jim zavpije svoje ime in zahteva nadrejenega. Vojaki v tanku se prestrašeno skrivajo; kazen za subordinacijo je velika, za razpizdenje visokega partijskega predstavnika pa skoraj nezamisljiva. Upajo, da se bo tankmož pomiril in šel naprej; namesto tega spleza na njihov tank in skozi različne luknje sika pretnje. Nato jim odkrito grozi. Krmar in upravljavec topa, mlada fanta, se začneta tresti in milo prositi poveljnika, če se lahko pogodi z jeznim partijcem. Glavni tankist okleva.
»Preštel bom do tri,« zavpije tankmož pred njimi, »če se do takrat ne javite, bom ukazal tanku za vami, naj strelja na vas.«
Mlada nabornika v tanku zajočeta in na kolenih rotita poveljnika, naj ju reši. Glavni tankist popusti in se pokorno javi iz kabine.
»Kaj za vraga mislite, da počnete?« se zadere tankmož in odmahne s svojimi vrečkami nazaj, »tam zadaj ni nobenih reakcionarjev! Takoj se obrnite in počistite do konca.«
Glavni tankist izčrpano pojasni, da gre za ukaze iz generalštaba.
»Me sploh ne zanima,« rjovi tankmož, »usoda delovnega ljudstva je na nitki in vi mu v tem trenutku obračate hrbet!«
Glavni tankist zavzdihne. Ker se je tankmož postavil nekoliko na stran, da bi se z njim lažje pogovoril, skuša odpeljati mimo. Vendar tankmož nemudoma skoči predenj, sedaj še bolj pobesnel. Vpije o izdajalcih revolucije, zahodnih psih, ki uničujejo sadove delovnega ljudstva.
Končno, končno prihitijo ljudje iz komisariata, ki so zaslišali in prepoznali tankmožev glas pred stavbo. Sekretar na kolesu odmahuje z roko. »Je že v redu, fantje, dobro ste čistili čez noč,« prikima tankistom. Spremljata ga še dva partijca, ki končno odvlečeta sedaj že apopletičnega tankmoža. »V službi domovine ga včasih vrže histerija, po aspirinu bo bolje,« se nasmehne sekretar.
Tankist je pokimal, četudi ne brez rahlega živčnega trzljaja. Še vedno je bil v težavah, ker se ni javil tankmožu, ker je skušal zapeljati mimo njega. Ni dvomil, da ga bo to stalo čina, če ne še česa hujšega. Pod seboj je ves čas poslušal hlipanje obeh podrejenih fantov, zato jima je sedaj pustil nekaj sekund, da se zbereta. Če bo treba, bo sam prevzel polno odgovornost. Nato je ukazal odhod.
* * *
Tankmož je leta 2002 preživel kap in še danes uspešno nadaljuje svojo kariero pri partiji. Usoda tankistov nam do danes ni bila znana; po nekaterih virih je bil poveljnik tanka usmrčen, fanta pa sta bila obsojena na 10 let poostrenega zapora. Po nekaterih drugih virih so vsi pobegnili v Tajvan, kjer se skrivajo še danes.