Večkrat sem že zapisala, da živim v soseski bogatunov, kjer morajo biti vrtovi opremljeni z angleško travo in s sterilnimi rastlinami, ki ne dopuščajo kaj dosti manevrskega prostora za razne živali. Začelo se je z eno ograjo, njihovo število pa je raslo s številom novogradenj. Ograja naše staroselske hiše je namenjena omejevanju psov, ostale pa so namenjene zasebnosti ali čemur koli pač že. Jaz te obsesije žal ne razumem. Odraščala sem namreč na podeželju, kjer je bil ograjen le vrt in nič drugega. Ironično, sosed, ki sovraži mačke in ima okoli hiše seveda ograjo, na ograditev vrta ne pomisli. Njegove rešitve so bolj sadistične. Mačke lovi in jih odpelje na njim neznane lokacije. Kaznivo dejanje, primitivno dejanje in vzrok, zakaj po petih letih bivanja v soseski bogatih kapitalističnih pizd (se opravičujem svetlim izjemam) rešujem svojo stanovanjsko stisko. Edini maček, ki je imel dostop do zunanjega sveta pa zdaj depresira vsak dan pred vrati in vsake toliko polula prostore izven WC-ja.
Cela situacija me je spravila v neizmerno stisko, ker težko najdeš prostor pod soncem, kamor se lahko preseliš z vsemi živalmi, hkrati pa me teži misel na to, da so pred mano velike odločitve. Selitev nekam, kjer bova spet plačevala najemnino in tam ne bova mogla ostati večno ali selitev v hiše najinih staršev ali nakup nove hiše ali ureditev zidanice na težko dostopnem terenu …
Obsedeno gledava oglase, šla sva na banko vprašat, kakšne so najine možnosti glede kredita in ko vse to sestaviš skupaj, se vsak dan znova vprašaš what the fuck se dogaja z nepremičninskim trgom, kdo točno ima toliko denarja, kakšne so cene za hiše, v katere moraš večinoma še nekaj vložit in od kod ljudem denar, da poleg novogradenj ali postopnega urejanja svojega gnezda gor spravljajo še otroke in si privoščijo dopuste. Nimava slabih plač, res ne; ja, res da skrbiva za 11 živali in imava tri avtomobile, ampak realnost nepremičninskega trga naju je konkretno udarila.
Največja bizarnost vsega je ta, da moj oče poseduje dve hiši plus vikend, ampak v obe hiši bi bilo potrebno vložiti precej denarja, poleg tega pa beživa od tukaj, kjer sva, ker si želiva samo miru. Da nama nihče ne serje na glavo, kako naj živiva, da nihče ne ogroža najinih živali, da mi nihče ne nosi pred nos svojih problemov in odnosov, kar pa je v življenju poleg ostalih članov družine nemogoče.
Bančnica nama je takoj povedala, da je mir dan danes drag in še kako zelo ima prav. Iz ideje, da bi šla v drug najem, sva hitro prešla na dejstvo, da sva prestara in prelena za XY selitev, da v resnici veva, kaj želiva imeti in kakšne so najine prioritete. Jaz trmasto vztrajam, da bova do septembra našla svoj prostor pod soncem, mož ni tako zelo optimističen.
Ko gledava cene nepremičnin, sva na dnevni bazi šokirana, ker nama je marsikaj seveda nedostopno, ker s kreditom banki podariš tudi do tretjine višine cene nepremičnine, ker so tudi nedostopne hiše potrebne nadaljnjega vlaganja in ker so cene stanovanj še bolj bizarne kot cene hiš, o višinah najemnin pa niti ne bom izgubljala besed.
Hiše, ki so jih naši starši gradili z občutno nižjimi stroški in so danes vse potrebne vsaj osnovnih adaptacij imajo bizarno visoke cene. Res je, ne spoznam se kaj dosti na ekonomijo in me vse te zadeve zaradi neznanja spravljajo v izredno stisko, ampak tista kmečka logika v meni se non stop sprašuje od kod ljudem denar za vse to?
A so kriminalci, ali imajo bogate starše, ali se ukvarjajo s kriptovalutami, ali imajo onlyfans račune? Smešno mi je, da cena avtomobilom pade čim se odpeljejo iz salona in na koncu rabljen avtomobil prodaš po patetično nizki ceni, če ni ravno neka ekstra redka znamka ali model; cena nepremičnine pa s starostjo in razkrojem očitno raste. Seveda, lokacija igra ključno vlogo in je tudi ena glavnih vzrokov za visoke cene in tako lahko hišo, vredno le rušenja, prodaš za meni nenormalno visok znesek.
Očitno mi ne preostane drugega, kot da se sprijaznim s trenutno situacijo in trmarim naprej, da je septembra rok za selitev. Dokler se ne odselim iz ulice kapitalističnih, egoističnih pizdunov, ne bom mirna. Ne smem razmišljati o tem, koliko denarja v bistvu sam prispevaš v delovanje takega sistema, s tem ko se odločiš za nakup ali gradnjo, niti ne smem razmišljati, kolikokrat bom morala napolniti avtomobil, da bom odpeljala vse, kar trenutno posedujem. To so sladke skrbi, ali kako se že reče tem tolažbam, ki to v resnici niso? Ker mene momentalno vse v zvezi z iskanjem novega prostora pod soncem spravlja v nenormalen stres in si samo želim, da se vse čim prej konča in lahko živim nekje, kjer mi noben sosed ne bo želel ubiti živali, kjer bom imela možnost iti na sprehod v naravo in kjer bom imela dovolj prostora, da imam vse stvari pospravljene, tako kot je treba in ne samo zatlačene v vse možne luknje.
Sicer za vse našteto potrebuješ veliko denarja, ampak saj imamo vsaj tri opcije še za izčrpati, ker bogatih staršev pač nimava. V takih primerih resnično zavidam ljudem, ki znajo obrniti denar, ker ne jaz ne moj mož nisva dobra v tem, tako da morava pretehtati možnosti, kako zdaj čim prej priti do teh silnih par sto tisoč evrov.
Aja pa seveda sem sosedu zabrisala vsaj dva dreka v mejo, ker je presegel prag moje potrpežljivosti do primitivnih, egoističnih in hinavskih sovražnikov živali. V resnici zdaj popolnoma razumem sosedske spore, ker bi z največjim veseljem zagrenila sosedu življenje do te mere, da bi doživel vse, kar so doživljali mački, ki jih je odpeljal bog si ga vedi kam ali kar sem doživljala jaz, ko sem jih iskala.
Očitno je cena miru res visoka in je v našem primeru mogoča le, če so najbližji sosedje od nas oddaljeni vsaj en kilometer. Ampak imamo mi to, ker je moja trma močnejša od vseh ovir in ker je čakanje na tisti pravi dom z drekci v sosedovi meji malce bolj znosno.