Na termometru je kazalo blizu ledišča, ko je stari Micah vlekel svojo ženo po pustinji.
To mu ni bilo v kakšno posebno ugodje. Žena je bila, kot bi rekel prav tako stari Jeremiah, »težka kot cent.« To pa je z drugimi besedami pomenilo, da je bila mrtva.
Micah si je kljub mrazu na vsake toliko časa otrl pot z obraza in prisegel, da se je tokrat zadnjič poročil.
»Veš,« je zavpil svoji ženi, ki je bila vsa nema privezana na sani, »včasih si bila pa prav vitka.« Pa mu žena ni odgovorila. Najbrž bi ravnala enako, celo če bi je ne pobrala jetika.
Micah je kmalu ugotovil, da mu ne preostane drugega, kot da se podviza naprej. Kljub temu pa si ni mogel pomagati, da ne bi vsaj malo preklel Boga. Takole je rekel: »Jebeš takega Stvarnika, ki ti najbližjo posvečeno zemljo postavi 40 kilometrov proč.«
Stvarnik je modro in taktično molčal, kot je to večkrat počel tiste dni. Namesto tega je ubogega Micaha kaznoval s tistim, kar je najbolj preziral – družbo.
»Fascinantno!« je zavpil antropolog že na daleč, ko je videl Micaha in njegove sani, »to so sanje vsakega moža stroke – človek na romanju, na misiji svojega življenja!«
Stari kavbojec ga je najprej poskušal obiti v širokem krogu, a mu je antropolog skoraj planil v objem. »Veste,« je rekel, »rečeno je, da so nekoč ljudje odhajali, da bi se približali bogovom.«
Micah je skomignil, kolikor so mu revmatična ramena to dovoljevala. »Samo do Rhodesa moram,« je bleknil.
Strokovnjak je velikodušno odmahnil, kot bi pri kavbojčevi pripombi za opravičilo, ki ga je pripravljen sprejeti. »Veste, sploh ni problem,« je dejal, »jaz nisem eden tistih kabinetnih tipov, ki držijo nos v knjigah – jaz svoja opazovanja izvajam z udeležbo!«
Tako sta hodila. Micah je potiho klel antropologa in nekoliko glasneje svojo ženo. Antropolog pa je v svojo beležnico zapisal takole: »Redno žebra molitvice, vidno zanemarja svojo higieno.« Zdelo se mu je nadvse imenitno, da lahko preživlja čas s tako zapuščenim človekom.
Na vsake toliko je iz antropologa izbruhnilo: »Ste vedeli, da so prve romarje poznali že pred več kot 10 tisoč leti v templju Göbekli Tepe? Da je romanje sestavni del Epa o Gilgamešu, sicer najstarejše literarne umetnine na svetu? Pa da so bile tudi križarske vojne neke vrste romarska pot?«
Micah je bil dovolj star, da ni znal zavijati z očmi, vsaj ne na ciničen način, kot to počnejo danes. Namesto tega je pljunil čez ramo in upal, da bo zadel vsaj antropologa, če je že zgrešil svojo ženo. Na svoje razočaranje je zgrešil oboje.
Ko sta se spustila s hriba, se je segrelo, in ženino truplo je začelo oddajati vonjave, kakršne bi jih pač pričakoval od kadavra. »Fascinantno,« je dahnil antropolog in zapisal revolucionarno zamisel: ‘Truplo smrdi.’
Na neki točki je antropolog postal celo tako nadležen, da je Micah, sicer pobožen možak v prostem času, resno razmislil, da bi truplo kar pustil nekje in pobegnil domov. Spet drugič se je spomnil, da ima v tistih umazanih hlačah še vedno samokres. Lahko bi ga uporabil … V najboljšem primeru bi strokovnjak izdihnil svojo dušo, v najslabšem pa bi zadeva eksplodirala v rokah in ubila Micaha, kar tudi ne bi bil najbolj grozno.
Ko sta tisti večer posedla k tabornemu ognju, le 2 uri hoda do Rhodesa, je antropolog še kar gonil, kako bo popisal vsak najmanjši detajl. Ko je Micah naložil bukovih drv na ogenj, je v beležko naredil zaznamek. Ko se je useknil, je pokimal in prijel za svinčnik. Micah ni mogel niti pošteno pljuniti, ne da bi bilo neopaženo.
Ko je naposled legel k počitku (seveda je tudi to romalo v beležko), je Micah prvič po več desetletjih potočil solzo in tiho prosil Boga odrešitve. Da je vzel njegovo ženo k sebi, to še nekako razume (je Micah govoril Bogu), da pa ga sedaj maltretira raziskovalec, je neprimerno in nerazumno maščevanje za njegove kletvice. Saj mora Bog vendar vedeti (je vztrajal Micah), da bo to Gospodu in njegovemu sinu naneslo le še več kletvic.
Njegov težak spanec je prekinilo šele tuljenje. Micah je planil pokonci, ko mu je čelo razčesnila težka sekira. Obležal je poleg žene, kot si je tudi želel, četudi je bila zemlja posvečena za neke čisto druge namene.
Antropolog se je dvignil počasneje, saj je moral seči še po svoj zvezek. Znašel se je iz oči v oči s težko oboroženim bojevnikom slavnega indijanskega plemena. Še nekaj jih je divje gonilo konje okoli njiju.
Nekaj neskončnih trenutkov je prostor okoli pogašenega ognja pestila težka tesnoba. Zelene indijančeve oči so se zapičile v čudaško antropološko opravo, rjave antropologove pa v ogromne tetovaže na telesu starega prebivalca te dežele.
Naposled pa je izkušeni Indijanec le zagledal beležko. Njegove oči so se razširile v paniki.
»Opazovanje z udeležbo!« je zavreščal, »umik! Umik!«
V manj kot minuti se je prerija tako temeljito spraznila, da niti jastrebov ni bilo več na spregled. Antropolog je jezno vrgel zapiske po tleh, potem pa jih pobral, skrbno zložil še enkrat in naredil ustrezen zaznamek, kot je veleval protokol.
Za trenutek se je tudi on spraševal, če se ne bi nemara moral priporočiti kakšnemu bogu, ali pa pa se je še pravi čas zaustavil. Saj je vendar znanstvenik, ne pa vrač ali kaj podobno neumnega.
»Truplo smrdi,« je ponovil. Oprtal si je oba mrtveca, in ju začel vleči proti Rhodesu.
