Stala je na vrhu sipine in zrla v daljavo. Pripekalo je, vroč zrak je migotal pred njenimi očmi. Z orokavičeno dlanjo si je zastrla oči, da se je lažje osredotočila na obzorje.

Smaragdno modro obzorje.

Za pasom je začutila težo nekaj decilitrov vode v čutari. Uprla se je žeji, ki ji je razpokala že tako presušene ustnice. Raje je v roke vzela daljnogled in z njim prečesala obzorje.

Voda. In kjer ni bilo videti vode, rdeč pesek, ki se je tako rad zavlekel v gube zaščitnih oblek in v špranje štirikolesnika za njenim hrbtom.

Pospravila je daljnogled in si nahrbtnik zavihtela na ramo. Pesek se je valil pod njenimi stopali, ko se je z vajenim korakom spustila s sipine proti morju.

Ustavila se je nekaj korakov od vode. Morje je mirno valovalo, sonce se je bleščalo na gladini. Skozi zaščitne obleke je začutila svež, manj pregret zrak, ki so ga valovi nosili na obalo.

Zaradi tega se ji žeja za trenutek ni zdela neznosna.

Z rame je spet spustila nahrbtnik in iz njega potegnila kovinsko škatlico s potrebščinami za jemanje vzorcev, ki je glasno škrtnila, ko jo je odprla. Del škatlice je zajemal molekularni spektroskop. Naprava je začela brneti in prižigati rumene opozorilne lučke.

Trenutek je pomišljala, nato pa izbrala epruveto in nanjo napisala:

17. januar 2077, vzorec 1/1.

S kapalko in epruveto se je počasi približala vodi, ki je še vedno mirno valovala in spodrivala rdeč pesek obale.

Če bo voda med manj onesnaženimi, jo bodo v Centru prečistili in mesto bo preskrbljeno za vsaj leto dni, če ne več.

Pokleknila je in s kapalko segla k vodi.

Zajela je sapo.

Poskusila še enkrat.

Voda se ji je umaknila, kot da je živo bitje.

* * *

Butnila je v pisarno: »Gospod, govoriti moram z vami!«

Polkovnik ni dvignil pogleda od tablice: »Kaj pa pozdrav, stotnica?« Vstal je, tablico pa stisnil pod pazduho, preden je dodal: »In niste salutirali.«

»Gospod, odkrila sem morje!« mu je skočila v besedo, medtem ko je površno salutirala.

Ne da bi se zmenil zanjo, se je napotil proti izhodu: »Pet dni dela v menzi.«

Zaprla mu je pot: »Gospod, prosim … «

Častniku se je pomračil pogled. Skozi stisnjene zobe jo je prekinil: »Ta trenutek se umaknite, sicer vas čaka še disciplinska.«

»Ampak morje, ki sem ga odkrila … « je poskusila, polkovniku pa stopila s poti.

»Z vzorci se ukvarja laboratorij.« Njegovi koraki in besede so odmevali po hodniku.

»Nimam vzorcev,« je pohitela za njim, »morje se umika.«

Nenadoma se je ustavil, da se je skoraj zaletela vanj. »Kaj ste rekli?« je na pol zašepetal.

»Ko sem skušala vzeti vzorec, se je voda umaknila … kot bi se bala dotika.«

Obraz moža je prebledel. Pograbil jo je za nadlaket in potisnil nazaj v svojo pisarno. Za njima je zaprl vrata. Nagnil se je k njej, da je na obrazu začutila njegov dih.

»Kje ste našli morje?« je izpljunil.

»96 km severovzhodno.«

Še bolj se ji je približal: »Če komurkoli samo črhnete o tem … «

Stotnica je trdo pogoltnila in počasi prikimala. Polkovnik je salutiral in zapustil pisarno.

* * *

Zavil je okoli vogala, kjer je niša med stenama generalštaba in kompleksa z laboratoriji dopuščala nekaj zasebnosti. Če si se stisnil v skrajni desni kot, si se izognil celo vidnemu polju varnostne kamere. Tam se je ozrl čez ramo, nato pa iz notranjega žepa uniforme s tresočimi rokami potegnil škatlico cigaret.

Močno je potegnil, zaprl oči, ko je zadržal dih, in končno iz pljuč puhnil dim. Ta proces je ponovil tolikokrat, da se mu je tresavica nekoliko umirila, cigareta pa je skoraj pošla. Končno je lahko trezno razmišljal.

Še vedno je jasno slišal njen glas: »Morje se umika.«

Prekleto!

Roke so mu zatrepetale in hitro je potegnil še enkrat.

»Kadite, polkovnik?«

Dim se mu je zaletel. Med napadom kašlja se je zazrl v gologlavega moža v uniformi, podobni njegovi.

Polkovnik je v hipu salutiral. »Gospod brigadir,« je rekel s cmokom v grlu.

Brigadir je salutiral nazaj, nato pa stopil k njemu in mu vzel ostanek cigarete, ki jo je še vedno držal med prsti. »Tobak, kaj?« si je nadrejeni pobliže ogledal tleč zvitek.

Polkovnika je oblil pot, tresavica rok se je vrnila. Tobačne cigarete so bile izjemno drage. In prepovedane.

Brigadir je potegnil zadnji dim, ga zadržal v pljučih. Ogorek je vrgel na tla, ga pohodil in izdihnil. Nekje v daljavi se je zaslišalo škripanje vrat.

»Razočarali ste me, polkovnik.«

»G-gospod?«

Brigadir ga je trenutek gledal. »Pričakoval bi, da bi mi takoj prišli poročat.«

Cmok v grlu se je povečal. »Gospod, naj pojasnim…« Ustavil se je, ko je brigadir dvignil roko.

»Ste jo utišali?«

Trenutek tišine: »Zagrozil sem ji z disciplinsko.«

Brigadir je prhnil: »Z disciplinsko!« Višjemu častniku je na sencih vidno utripala žila.

»Preletel sem njen dosje, veste,« iz žepa je potegnil tablico, jo odklenil s prstnim odtisom in funkcijo prepoznavanja obrazov. Nekajkrat je s prstom potegnil po zaslonu. »Zagnana, vztrajna, trmasta … « je prebiral.

Polkovnik je prebledel. Čutil je, kako se mu majica pod uniformo lepi na prepoteno kožo. Vedel je, kaj brigadir želi od njega, pa je kljub temu vprašal: »Naj jo zaprem, ker je izpolnjevala ukaz?«

Brigadir je zaklenil in pospravil tablico: »Vi ste bili glavni pobudnik eksperimenta, polkovnik. Pospravite nered za sabo.«

Obrnil se je na petah in polkovnika pustil samega v niši.

* * *

»Kaj potrebujete, polkovnik?«

»Dokumentacijo s številko E31-2067.«

»Eksperiment z nanočipi?« je vodja laboratorija presenečeno privzdignila obrvi. Ustavila se je ob eni od arhivskih omar, preletela oznake in izbrskala trdi disk. Priklopila ga je v svojo tablico.

Disk je zabrnel, na ekranu se je pojavil vrteči se krogec. Tresavica rok se je vrnila, zato je polkovnik roke prekrižal na prsih.

Krogec se je nehal vrteti. Program je prikazal seznam stotin map, v katerih se je skrivalo na tisoče datotek.

»Kaj točno iščeva?« je zanimalo znanstvenico.

Polkovnik se je nagnil naprej, da je še sam lahko bral imena map: »Tukaj, rezultati razsoljevanja vode z vsaditvijo nanorobotov v enocelične mikroorganizme.«

Znanstvenica se je vrgla v iskanje. Polkovnik je čutil, kako se ga polašča nemir. Slutil je, katera skupina čipiranih organizmov se je umikala ljudem, vendar se je želel prepričati.

»Mmm … « je z očmi preletela dokument na tablici, »večina skupin je med eksperimentom poginila ali pa ni bilo zaznati razlike. Rezultate smo dobili zgolj pri štirih skupinah. Dve skupini sta tvorili umetne organele za prečiševanje, a je imel končni produkt prevelik nivo toksinov. Tretja je izolirala solne delce z izparevanjem. V tem primeru so se čipi prehitro iztrošili zaradi termalnih ciklov. Zamuden in zelo drag proces, a kljub vsemu je ta eksperiment v času najhujše suše ostanek človeštva obdržal pri življenju.«

Polkovnik je nestrpno kimal: »Tega se spomnim. Zanima me četrta skupina.«

Znanstvenica je tapnila po ekranu: »Čipi četrte skupine so … tvorili nekakšno kolektivno inteligenco. Na začetku je adaptivni model precej dobro deloval, v nekaj tednih pa je začel popolnoma samostojno prilagajati samega sebe in kompulzivno zbirati vso vodo v svoji bližini.«

Polkovnik ni vedel, kam bi še potisnil roke, da tresavica ne bi bila opazna: »Če se prav spomnim, smo vse vzorce četrte skupine uničili?«

»Uničili smo vse, razen ene same epruvete, ki jo hranimo v arhivu,« je prebrala znanstvenica.

»Kje?«

»V arhivskem trezorju laboratorija,« znanstvenica je odprla drugo mapo in kliknila povezavo do kamere, ki je neprestano prenašala sliko vsakega arhiviranega objekta. Oba s polkovnikom sta se pričakujoče nagnila naprej.

Posnetek je prikazoval štiri epruvete, stoječe na posebnem varnostnem podstavku in označene z identifikacijskimi številkami. Znanstvenica je približala posnetek. Polkovniku se je na čelu nabral znoj. Tresavice rok ni več skušal skriti.

Na mestu četrte skupine čipiranih mikroorganizmov je stala ohlajena lužica stopljenega stekla.

* * *

Stala je na sipini in opazovala neskončno morje. Čeprav je sonce zahajalo, je še zmeraj neznosno pripekalo. S presušenimi ustnicami je mrmrala predse in skušala razvozlati številke na svoji tablici. Prepričana je bila, da je bilo dopoldne morje od baze oddaljeno 96 km. Zdaj je GPS izpisal koordinate, od baze oddaljene 92 km. Tudi števec na štirikolesniku je kazal enako število novo prevoženih kilometrov.

Spustila se je po sipini do morja. Z orokavičeno dlanjo je segla proti vodi in ta se je spet umaknila. Torej vsega skupaj ni sanjala. Sprostila je ježke, ki so spajali rokav z rokavico. To je odvrgla in se zagledala v kapljice znoja na dlaneh. Ne da bi pomislila, je prosto roko podržala tik nad gladino morja.

Morje se je za trenutek umaknilo, nato pa se prav počasi in previdno približalo ponujeni roki. Del vode se je kot nekakšna lovka izoblikoval iz vala in se je dotaknil.

Stotnica je zajela sapo. Njena dlan je ostala suha, na koži ni bilo niti kapljice – ne morja, ne znoja. Slekla si je še drugo rokavico in tudi to preznojeno dlan pomolila predse.

Morska lovka se je stegnila, ji obliznila dlan in ta je ostala popolnoma suha. Stotnica je za trenutek skušala dojeti, kaj se je ravnokar zgodilo. Nato je kar na licu mesta sedla, iz žepa potegnila tablico in začela manično tipkati poročilo.

Ni opazila, da se je količina vode ob njej začela množiti.

Ni opazila, da se je morje počasi razlilo čez pesek okoli nje in jo obkrožilo.

In dokler ni bilo prepozno, ni opazila niti tega, da je morje enako žejno kot ona sama in se bo odžejalo z vso vodo njenega telesa.

Lucija Muženič

Zgodbo Žeja je v objavo odstopila avtorica Lucija Muženič. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.