Brovarišice in brovariši,
kdo je Deadpool?
To je mrtav čovjek.
No malo bolj zares, Deadpool je Joker s sabljami, ki je maskaro ponesel toliko daleč, da potrebuje kostim. V maski je vendarle več resnice kot izza nje.Naj malo več naložim na to temo …
Joker se zakrije v plašč sociopatične norosti in izvaja gorjé skorajda kot družbeno kritiko. Ne kot žižek z vici, ampak kot kirurg, ki najprej ubije pacjenta, potem ga pa poskusi oživeti z elektro šokovi. Čeprav so njegova dejanja polna temeljito premišljene zlobe, so vendarle usmerjena v upor zoper kapital skozi leče razrednega boja. Bolj malo je znanega o Jokerju pred Jokerjem, ampak v genesis stripu The Killing Joke (1988), ki o njem pove največ, se jasno vidi, kako je oseba, o kateri ne vemo niti imena, tipična distopična slika otopelega slehernika. Brezupna mlada familija, uničene sanje (je sfaliran komik, na čigar nastopih se publika smeji njemu ne pa njegovim šalam), opravlja neznosno delo v tovarni kemikalij, da postavi kruh na mizo, povrh vsega ga pa izkoristi še Gothamovsko mafijsko podzemlje za rop tovarne, kjer ga pod pretvezo delitve zaslužka nastavijo kot vabo za policaje, pred katerimi beži in pade v kislino – zato ima že od samega začetka, ko se skobaca iz kisline v deliričnem krohotu, čisto bel obraz, prerojen, nepopisan list blaznosti.
V totaliteti DCjevega univerzuma je Joker takorej zadnji proletarec, trotskijanec, ki na lastnih plečih nosi breme upora diktaturi reda kapitala, ki je uničil še tiste najbolj divje, odpadništvu zveste bandite in jih prelevil v buržoazne poslovneže. V tlorisni sliki gothsmovskih kavbojcev in žandarjev Joker ne kotira prav visoko, saj mu primanjkuje politično mobilizirajoče produkcije, da bi za seboj zbral dovolj veliko maso sledilcev – kar je po svoje tudi nezdružljivo z njegovo ontologijo. Če že je šef zlikovec Ra’s al Ghul, ki se strinja z Batmanovo končno postajo, vendar se ne ujameta z načinom, kako priti do tja. Prelepa ironija, da ultimativno zlo in ultimativno dobro želita enako, le doseči konsenza o načinu doseganja ne moreta. Vendar to je debata za kak drug krof.
Jokerju je kapital sredstvo, s katerim se loteva svojih zvijaščin in ne cilj, ki ga želi doseči z zvijaščinami. Kot del svoje družbeno politične igre je njegov edini cilj, da umre in sproži v tek permanentno revolucijo. Seveda ne kar tako, ampak da umre na zelo specifičen način. In sicer da ga ubije moralizirajoči glas Velikega drugega, ki je utelešen v Batmanu in s tem pahne svet v kaos. To je Jokerjeva največja želja, saj je hkrati najhujša oblika upora in najbolj brutalna kritika Gothamske simbolne fikcije. Napeljuje na klasični »redovni fetišizem,« kjer se prebivalci raje podvržejo redu izkoriščanja kot kaotični svobodi. Lažje si priznajo in sprejmejo, da so lutke zle usode, kot da so naključje.
In sedaj končno ovinek nazaj k našemu marvelskovemu izhodišču. Kdo jebenti je Deadpool? ŠPOJLER ALERT.
Deadpool je sijajen Marvelov klic k prebujenju. Ne bralca temveč njihovega ustroja fikcije. Bokve, ali je nastal kot zavesten presek ali kot naravna evolucija vseh likov, ki je potrebovala virus, da se malo očisti. Če Joker kriči navzven, Deadpool kriči navznoter. Pobije vse in žveči čigumi. Deadpoolova težava je v tem, da na njegovi zagati ni nič smešnega. Njegova nonšalanca je obup, saj nima nikakršnega emancipatornega potenciala, temveč nudi samo uteho. Deadpoolu se smejimo, ker je to edini način obvladovanja eksistencialne tragedije. Prava profetična razsežnost njegovih pisateljev se pokaže pri tej reakciji, saj je popolnoma identična kot reakcija na povprečno bizarno internetno perverzijo, ki danes kroži med 20-nekaj letniki: »Ha ha, kul.« Cela njegova zgodovina, njegova karakterna slika in meta slika ciljajo na preboj fiktivne tančice, od spogledovanja z bralcem celo do spogledovanja s pisatelji do prebijanja 4. stene. Deadpool se poskuša prebujati iz matrice. Razdira format, zato da ugotovi, da se je zbudil v novi matrici. To je klic navznoter, o katerem sem govoril višje. Je eden redkih marvelovih karakterjev brez ojdipalne taksonomije. Ubije praočeta in ubistvu tudi cel kup drugih očetov in ne gleda nazaj; gleda gor, a ne vidi nič, to je problem. Potrebuje nova očala ali pa boljšo masko. Ne ve, od kod prihaja niti kdo je. Včasih Wade Wilson včasih ne. Vse, kar ve, je, da je jak in neustavljiv ko sam Zeus in da ima rad čigumije. Lucidno sanjanje, ki se izkaže za neskončno nočno moro, ki ji ostane samo še to, da jo izkoristiš, ko ugotoviš da »ni za res.« Saj to je samo igra, aškao, sj bo hmal konc zato deli kar čš. Deadpool se ne jemlje zares – ampak ravno zato gre zelo zares. Tiho nakazuje vseprisotni omrtvičeni cinizem, ki botruje današnjemu ideološkemu razvratu, diktaturi veselja in dobre volje, kjer je vse na-voljo, vse blizu a vedno dlje. Wade Wilson je lik vedenja, ki služi kot podlaga za Jokerjev upor.
Mah, predolgo že pišem, ne da se mi več. Nasvinje.