Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!
Na zadnjem kjockem protokolu v živo je bilo dogovorjeno, da bo Satirični Rosomah spisal nekaj o jebičih, jaz pa bom prevzel mačke, ki skačejo pred objektiv fotoaparata. No, nastal je najprej tekst o Jokerju in Deadpoolu, zdaj pa pred vašimi očmi oz. pod vašimi prsti nastaja čtiv o istem. Ampak se bom vseeno potrudil povedati reč ali dve o mačkah, preden bom spregovoril o Dedpulu (ki ga imamo tako radi na naši platformi, ker bo letos eden od osrednjih punktov na tradicionalni odprti mizi na NMN). Najprej moramo razrešit vprašanje: kaj imajo skupnega Deadpool in mačke, ki se nastavljajo fotičem. Iz prve boste odgovorili: predor četrte stene. Pravilno. Hvala, ker ste prišli, se vidimo prihodnji teden.
Okej, ne tako hitro. Začnimo tam, kjer se začne vse v življenju: pri teatru. Pri igri. Gledališče kot medij dobesedno ima stene. Zamejen je. Zelo lahko je razumeti, kaj pomeni, če se ena od njih (imenovana četrta) podre. Med nami in odrom ni več meje. Prav tako si je to zlahka predstavljati v filmu in prav toliko tudi v fotografiji, kot je očitno iz zgornjega primera. A na fundamentalni ravni, se takisto lahko zgodi v bilokateri zgodbi, ki si jo izmenjujemo. Ko se odločimo igrati izmenjavo pripovedi, tudi če gre za pripoved (p)o resničnih dogodkih, se receptorji in pripovedovalci strinjamo, da se bomo osredotočili na omejeno količino podatkov/informacij. In ko se pojavi mačkon, ki pravi: »Hej, živjo, to sem jaz!,« smo soočeni z napako v dogovorjenem sistemu. Receptorji nikakor nismo več zgolj priča apoliničnemu spektaklu, ampak se nujno vprašamo o lastni vlogi pri celotnem debaklu – naj bo to v knjigi, v mp3 posnetku ali na kakšni moderni stavbi v mestnem centru.
Maček ubistvu pravi: »Ne obstaja le svet mladoporočenega para v ozadju. Obstaja tudi moja zgodba, moj svet, ki je prvemu enakovreden. Obstaja tudi tvoj svet, ki prav tako ni nič več nič manj od prvih dveh. Po novem obstaja tudi najin svet. Od zdaj naprej sva neločljivo povezana, četudi le za trenutek. In kar naenkrat so v igri paralelni svetovi. Multiverzum. Tudi če četrte stene ne podre XY mačka, ampak to stori eden od igralcev na odru, vzpostavljenih svetov je vedno neskončno mnogo. En, ki smo ga prišli gledati; en, ki ga živimo; en, ki ga po novem delimo; en, ki ga deli podiralec z zavaljenim gospodom, ki sedi poleg nas; en, ki ga deli podiralec z zavaljenim gospodom, ki bo sedel na našem sedežu jutri in potem kdo ve koliko še. Neskončno.
To je pravi čar podiranja četrte stene. To, da naredi iz zasebnega javno. Zato je stvar tako zelo palila pri Brechtu. Brecht je bil tardeč. In kot se za pravega marksista spodobi, je bil suženj ideje, da na svetu ni nepolitičnega dejanja – znači, ne obstaja svet, ki bi bil samo moj ali samo tvoj. Morda je res en svet (zdaj se že premikamo od Brechta), morda je multiverzum le stvar več pogledov na en svet, a to ne spremeni dejstva, da je svet nujno javna stvar. To se pravi: pri Brechtu se zasebno spremeni v javno tako na metaravni s samim aktom podrtja četrte stene kot na ravni same upovedane zgodbe.
Strinjam se z Elzo pri njeni oceni prvega filma o Deadpoolu (2016). Njeno kritiko oslabljenega podteksta prikazane štorije razumem tudi z vidika, da so šale, ki podirajo četrto steno same sebi namen: »Poglejte, povedal sem vic!« – kar je le korak stran od tega, da ta vic potem pripovedovalec še razloži. V oriđinalnih Deadpoolovih stripih (1993) je mnogo več brechtovskega (dvojnega) podiranja, ker v srčiki sameva spoznanje, kdo je Deadpool – kot pravi Rosomah: prikaz eksistencialne tragedije, primanjkljaj ojdipalne taksonomije. Nekaj inherentno drugega, kot kar smo receptorji. Nesmrten nastopi kot bog. In kot bog, vprašajte katerega koli antropologa, ne zmore zasebnosti. Baje da sta zasebnost in morala (ki je Deadpool ne zanika, temveč je kot ideje sploh ne pozna) iz istega jedra. Eliminacija intime, ki smo jo očrtali zgoraj pri Brechtu, je ponovno na delu. Padec četrte stene ni več samo orodje v rokah puppetmajstra, ki pripoveduje, spet je postala organski del igre.
Kar na jok mi gre, ko to preberem za sabo. Kakšen skill, da se nekaj zgodi na dveh nivojih tako zelo sinhrono. Naslov: Deadpool, podnaslov: Ko nič več ni zasebno. Podpodnaslov: mačke pred fotografskim objektivom – ista stvar.
Ajd, (gremo) nasvinje!