SAJFAJ KVART: RvB. SEZONA XV

Slab mesec je pretekel odkar je studio Rooster Teeth zavrtel finalko šestnajste sezone kultne RvB (2003). Revni ljudje si sezone še nismo uspeli pogledati, ker to še ni omogočeno ljudem brez kreditnih kartic, ki bi ustvarjalce direktno podprli z nakupom pravice do ogleda epizod na uradni spletni strani (studio se je namreč odločil, da – za razliko od prejšnjih let – epizod ne bo s tedenskim zamikom predstavil na uradnem YouTube kanalu). V pričakovanju, da bo zadnja sezona vendarle počasi postala dostopna slehernikom iz nižjega razreda, ki nesramno skrivamo svoje cekine v denarnicah, smo si ponovno ogledali predhodno sezono – če nič drugega, da bi se bolje spoprijeli z vsem, kar bo epopeji doprinesel novi režiser.

* * *

Ti ljudje so me naučili, da se pravi junaki ne rodijo. Pravi junaki se kalijo.

  • Dylan Andrews

Pred začetkom 15. sezone serije Red vs. Blue, najdlje izhajajoče epizodne serije na internetu, je bilo na kocki ogromno. Oboževalci smo prej z odobravanjem kot navdušenjem pospremili antološko 14. sezono, s katero so ustvarjalci ubrali diametralno nasproten pristop k običajni pustolovski nadaljevanki in si pridobili dodatno leto za ustvarjalni premislek o prihodnosti takrat že dvanajst let trajajoče pripovedi. Leta 2016 tako tardeči in tamodri niso nikogar zares pustili v fanatičnem vriskanju, so pa ostala vsa pričakovanja kultnih privržencev razumljivo visoka.

Režisersko taktirko je letos prvič prevzel Joe Nicolosi. Njegov način, kako prijeti bika za roge, je nekoliko drugačen, kot smo bili tega vajeni v preteklosti. Osrednjo zgodbo smo s 13. sezono prekinili tik pred klimaktično bitko, zato je bila režiserjeva odločitev, da pripoved nadaljuje 10 mesecev po dogodkih na Chorusu precej pogumna. Nezadovoljni med nami, ker že od miniserije Projekta Freelancer (sezone 8 – 10) nismo dobili pospešene dragonballz-jevske akcije, bodo še eno leto brundali, da je serija izgubila svoj kompas, saj tudi nova sezona ne postreže z bojevanjem težke kategorije – pa vendar, resnica bodi izrečena, večina se nas ni zaljubila v RvB mitos zaradi tepežkanja in eksplozij, temveč zaradi likov, ki udrihajo in streljajo (običajno mimo).

Zgodbo tako nadaljujemo na točki misterija. Junaki, rdeči (Sarge, Simmons, Grif, Donut, Lopez) in modra (Tucker, Caboose), so spremenili svoj modus operandi in javnost sumi, da so vzeli pravico v svoje roke. Drugače si ni mogoče zamisliti, zakaj se poslužujejo gverilskih taktik pri številnih morilskih pohodih in sabotažah UNSC-jevih operacij. Gledalci se spoznamo z novinarko Dylan Andrews, ki v prvi tretjini 21-ih epizod prevzame vlogo osrednjega lika in nas z izsledovanjem naših pogrešanih junakov poduči o kaotičnem stanju po državljanski vojni na Chorusu (ki je tako kot pravzaprav vse, kar se je v preteklih 14 letih zgodilo, daljnosežna posledica projekta Freelancer). Pričakovano se izkaže, da akterji, ki jim Andrews sledi niso »pravi« rdeči in modri, ampak njihove kopije (oz. so naši junaki kopije. Perspektive, pač), ki se držijo lastnega načrta maščevanja. Ko Andrews končno pride do originalne sedmerice (ki z zadnjima dvema preživelima freelancerjema, Carolino in Washingtonom, uživajo zaslužen dopust na odmaknjenem planetu), sezona prevzame bolj domačo dinamiko in naši heroji se podajo na misijo ustaviti hudobne imitatorje (oz. originale, vraga, nikakor se ne morem navaditi), ponovno vzpostaviti mir in očistiti lastno ime.

Pri tako močni zarezi in očitni razliki med zapletanjem in razpletanjem se zastavlja logično vprašanje: kateri od obeh pristopov deluje bolje? Iskreno rečeno sta mi všeč oba. Načinov, kako pripovedovati predzgodbo, je mnogo in verjetno so bili do zadnjega vsi že uporabljeni, zato o iskanju tople vode ne gre razpravljati. Niti je ne bomo našli niti si ne gre predstavljati, da si jo je Nicolosi zastavil najti. Novinarsko brskanje je simpatičen približek objektivnemu približevanju resnice, ki smo jo sicer vajeni dobiti servirano preko s predsodki obarvanimi glavnimi junaki. Je pa ta prvi del zaznamovan z dejstvom, da je 15. sezona prva v zgodovini serije, ki svojo glavno pripovedno nit zaključi v enem letu, kar pomeni, da bo sleherni novo vpeljani lik (sploh v primerjavi z že znanimi) ostal gmotno nedodelan, kar Andrews in njen pomočnik Jax vsekakor sta.

Drugi del je bolj naravnan zadovoljevanju pričakovanj kultnih privržencev. Glavni liki spet tekmujejo med seboj, kdo bo bolj bebav, nespodoben, len, pasivno agresiven, aktivno agresiven itd. Šale bi lahko bile že do fundamenta obrabljene, če se ne bi napajale iz številnih intermediarnih kulturnih referenc. Spet bomo zavijali z očmi ob Donutovih gejevskih namigih, spet se bomo režali Sargevim militantnim monologom, polnim pozabljenih vrednot iz predpreteklega stoletja in spet bomo pravi dedci preklinjali Caboosa in njegovo retardirano iskrenost in otroško vero v magično, ki nas v zadnji sezoni pripeljeta do roba solz, ki jih sicer tako vestno skrivamo pred javnostjo. Je pa to tudi vse. Prav zato, ker letošnja glavna pripoved obsega zgolj 21 epizod, smo soočeni s primanjkljajem časa, ki bi ga lahko izkoristili za kakršen koli razvoj (no, Tucker resda počasi prevzema komandno funkcijo skupine, ampak v resnici gre le za zaključevanje procesa, ki ga spremljamo odkar smo se poslovili od Churcha).

Sezona brez dvoma ni slaba. Zadovoljila bo tako tiste, ki serijo spremljajo zaradi akcije (določeni sveži formalistični pristopi delujejo izjemno), kot tiste, ki smo se že davno tega navezali na karakterje. Škoda, da se zaključi z grenkim priokusom ob izrečenem sklepu: »To je to?«

Drisky Bare-ass-ovsky, Elza Budau, Naughtius Maximus, Satirični Rosomah

Sajfaj kvart: RvB. Sezona XV’ je filmski komentar ameriške internetne serije ‘Red vs. Blue‘.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.