ANDROID, KI VZTRAJA

OD BEVKA DO ZAHOVIČA – SLOVENSKI ANDROIDI NEKOČ IN DANES je ambiciozen projekt, ki ima namen raziskati in poiskati slovenske androide, ki so prispevali k slovenski kulturi, narodni zavesti, športnim in drugim dosežkom. Predstavljamo kratek odlomek iz tega monumentalnega dela v nastajanju.*

* * *

V eni od tihih kletnih soban nacionalne radiotelevizije se te dni odvija srce parajoč proces. A. K. vsako jutro vzame v roko zajetno škatlo z orodjem, nato se z dvigalom odpelje v najnižje kletne prostore na Kolodvorski. Tam se ustavi pred sobo K07, jo odklene in za trenutek obstane pred glomazno džunglo čipovja in kablovja. Zavzdihne, nato pa previdno in počasi prične razstavljati svoje življenjsko delo. Vsak procesor, matico in trak pospravi v svojo vrečko. Tako dela že nekaj tednov, vse od konca svetovnega prvenstva v nogometu. Ocenjuje, da bo trajalo še vsaj 2 meseca, da dokonča svoje delo. Na vprašanje, kaj bo storil potem, samo skomigne z rameni.

Androidni kolos, ki ga razstavlja, nosi ime Ivo Milovanovič. A. K. ga je tako poimenoval, da bi se izognil sumničenju. »Želel sem ime, ki ne bo vzbujalo pozornosti. In z ozirom na odziv javnosti mi je to dobro uspelo. Le malokdo za malim ekranom se je zavedal, da nogometno tekmo komentira prvi pravi jugoslovanski android.«

Pisala so se 70-ta in tedaj še skupna država je cvetela od idej. Jugoslavija se je že bahala z znamenito skakalnico v Planici, Iskrini telefoni so zaokrožili po svetu, Elanove smuči so postavljale standarde, prav tako jedrski program, ki se bo kasneje razvil v edino slovensko nuklearko. A najosupljivejši dosežek je ostal skrit pred javnostjo, čeprav je bil praktično v samem očesu orkana.

»To je bila izjemno predrzna ideja s skromnim imenom. Morda je bilo to nevpadljivo ime celo njegov največji atribut,« se nasmehne A. K.

Ne morem si pomagati, da se ne bi strinjal z njim. Ivo Milovanovič je ime glasu, ki nas je na malih ekranih spremljal na desetine let, ne da bi se kdorkoli o njem posebej spraševal. Bil je najpomembnejša oseba v prenosu nogometne tekme in hkrati najmanj opazna. Pravzaprav idealen komentator, me je spreletelo.

Ivo se je ‘rodil’ leta 1976, tedaj še kot bežna ideja A. K. na fakulteti. Kasneje jo je predstavil svojemu stricu, ki je prijateljeval z direktorskim odborom na radiu. Mladi asistent je bil šokiran, ko so na RTV-ju sprejeli njegov predlog, da bi tekmo komentiral android. »Mislim, da se niso popolnoma zavedali, kaj beseda ‘android’ sploh pomeni, najbrž jim je bil všeč njen futurističen zven,« razmišlja danes. Naročili so mu, naj bo android nared za naslednjo tekmo Partizana. Ko je prišel domov in preveril časopis, mu je srce skoraj padlo v hlače. Tekma je bila na sporedu čez pičlih deset dni.

»To je bilo najnapornejših deset dni v mojem življenju,« pove A. K. Prvi dan je zgolj paničaril in obupaval ob gledanju nogometnih tekem. Kako naj njegov android odreagira na taktične premike, na tempo in potek srečanja? Tu je bilo na stotine, tisoče fraz, ki bi jih moral s kompleksnimi algoritmi vprogramirati v androida, da bi prepoznal situacijo in jo artikuliral poslušalcem. Njegova preprosta ideja se je naenkrat zdela neskončno komplicirana. Šel je spat v prepričanju, da bo svoj eksperiment zaključil s predajo že naslednji dan, a ga je ustavila bodoča žena.

»Zjutraj me je ob kavi pričakal izrezek iz jutranjega časopisa. Šlo je za izjavo neznanega misleca, da se je težkih stvari treba lotiti preprosto. Najprej sem okleval, potem pa se mi je le posvetilo, da moram svoj podvig začeti z druge strani.« Ni potreboval kompleksnih algoritmov in tvorb. V kislo jabolko je ugriznil tako, da je v spominske trakove najprej vnesel priimke vseh nogometašev Partizana in nasprotne ekipe. »To je bil ključen trenutek, temelj, na katerem sem sezidal Iva Milovanoviča. Ključna informacija za televizijskega gledalca ali radijskega poslušalca je bilo ime igralca, ki je prišel do žoge.«

Vse ostalo je bilo genialno in preprosto hkrati. Ko je žoga prišla do Pavasovića, je Ivo Milovanovič rekel: »Pavasović.« Če je Pavasović držal žogo več kot tri sekunde, je Ivo rekel: »Pavasović preigrava.« Če je streljal, je vzkliknil: »Pavasović strelja!« In tako naprej. V naslednjih nekaj dneh je dodal še kopico ostalih izjav. Ivo je znal povedati, kdaj kdo izvaja avt, kot ali prosti strel, včasih je prebral rezultat, strelce zadetkov in celo pokomentiral vreme.

»Znal je številke do pet, zato me je skrbela situacija, če bi Partizan zabil šest golov. V tem primeru bi Ivotova krinka hitro padla, ker bi rezultat prebral kot pet plus ena za Partizan. Hvala bogu se je tekma končala z 2:0. Ivo se je res izkazal tistega dne,« se je zasmejal A.K. Najboljše pri vsem tem je bilo, da je Ivo odlično deloval tako po radiu kot televiziji. Občinstvo se ni moglo načuditi temu geniju, ki se nikoli ni zmotil pri imenu igralca ali njegovi izgovorjavi. Bil je preprosto brezhiben, vzorčen primerek androida. V kletni sobi je bil kakopak čisto druga slika – ker je stroj proizvajal ogromno toplote, je bilo treba veliko zračenja, hlajenja in sprotnih popravil. Prvih nekaj tekem je bilo zelo napornih, sploh ker so se novinarke iz zgornjih nadstropij prihajale pritoževat, da smrdi po zažganini. V enem posebej nesrečnem primeru je A.K. komaj prepričal gasilce, naj nikar ne pogasijo pregretih spominskih trakov.

Prva večja investicija v osemdesetih je pomenila ogromen skok naprej: A.K. je v sobo namestil močno klimatsko napravo in magnetne trakove zamenjal z varčnejšimi in zanesljivejšimi diski. Ivo je v naslednjih 40 letih komentiral vsa znana nogometna tekmovanja, svoj repertoar pa razširil še na rokomet in hokej. »Želel sem ga prilagoditi tudi za odbojko na mivki, vendar se je konstantno ponavljanje štirih priimkov izkazalo za preveč pusto,« potarna A.K. Vse ostalo je šlo kot po maslu. Android je gladko izpodrinil Mita Trefalta in druge sodobnike in se učvrstil med kolose slovenskega napovedovanja.

Tako za vzorec in dobre stare čase mi A.K. iz spominskih trakov zavrti nekatere legendarne dogodke z Ivovim spremnim komentarjem.

»Pavlin. Pavlin se je odločil za strel. In gol! Ena proti nič. Ena proti nič. Slovenci vodijo v Ostravi, strelec pa Miran Pavlin.«

»Ačimovič. Ačimovič sam proti praznim vratom. In gol! Ačimovič dva proti ena. Gol s sredine igrišča, Mile Ačimovič. To je izjemen zadetek Ačimoviča, s sredine igrišča je premagal vratarja Šovkovskega in sedem minut pred koncem zadel drugič za slovensko reprezentanco.«

»Zahovič. Zahovič! In gol! Ena proti ena. Ena proti ena, strelec pa Zlatko Zahovič. Velemojster ostaja velemojster.«

»Konec tekme!« reče Ivo na naslednjem. »Konec tekme, Slovenija je na svetovnem prvenstvu. Majhna Slovenija je premagala veliko Rusijo. Ena proti nič, Dedičev gol je odločil.«

Na mojo pripombo, da se Ivo nenavadno veliko ponavlja, mi A. K. pritrdi: »Hotel sem zanesljivost, ne revolucije. Ivo se je nenehno naslanjal samo na preverljive informacije – priimek igralca, minuta tekme, akcija, rezultat. Čim smo zašli v kakšne bolj osebne opazke, so gledalci začeli postavljati tečna vprašanja. Tako je bilo varneje. Seveda pa sem vnaprej vstavljal nekatere fraze ali izreke, recimo ‘velemojster ostaja velemojster’. Bili so malenkostni, vendar dovolj, da so gledalcu prikrili resnično Ivovo androidno naravo.«

Potem pa je nastopilo usodno poletje 2018. A. K. se spomni slabih slutenj, ki jih je dobil na uredniškem sestanku v maju, vendar si tedaj ni drznil mešetariti s spominskimi trakovi. Napaka, priznava danes. Za Iva je bila usodna.

Se nadaljuje …

Drisky Bare-ass-ovsky

* Knjiga OD BEVKA DO ZAHOVIČA – SLOVENSKI ANDROIDI NEKOČ IN DANES bo predvidoma izšla jeseni 2019.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.