Mislim, da pri svežih 34-ih lahko brez problema rečem, da sem zakorakala v obdobje odraslosti. Obdobje, ki ga še vedno ne razumem povsem in ga vztrajno zavračam z otroškimi frizurami, porisanimi prašnimi okni avtomobila in s sila samosvojim stilom za oblačenje – paradoksno stilom naših babic. Konec koncev zakaj bi morali biti vsi odrasli neki težaki. Moje življenje je rutina, ki jo sestavljajo dnevno čiščenje mačjih stranišč, pomivanje posode, razmišljanje o tem, kaj bomo jedli danes in kaj jutri, pometanje raztresenega peska po stanovanju, zgubljanje živcev zaradi mačjih vragolij, nerganje nad sosedi in splošno obupovanje nad ljudmi. Vmes moje temelje zasilne psihične stabilnosti v prah sesuje očetovska figura, ki me obremenjuje s povsem banalnimi in nepotrebnimi stvarmi, nenehno reševanje nikogaršnjih in lastnih živali, občutki krivde, da za njih nisem naredila dovolj ter klasično seštevanje odtegljajev na bančnem računu.
Nekako se mi ne da razmišljati o vseh možnih grozotah, ki se dogajajo v bližnji in daljni okolici, ker na koncu vedno pridem do iste ugotovitve: Da bi se bilo najbolje preseliti v jamo, postati samooskrben in se odstraniti iz družbe, ki je že dolgo tega izgubila kompas. Ljudje smo sila čudna bitja. Ni je druge vrste, ki bi sama sebi uničevala življenjsko okolje, si zastrupljala zrak, vodo in zemljo. Čudi me, da je človeška vrsta sploh preživela tako dolgo, ker glede na to, kako super nam gre iztrebljanje vseh možnih vrst živali in rastlin, samo še čakam, kdaj bomo padli v lastno past in si zadali smrtni udarec.
Moje življenje je rutina. Hkrati pa ves časa sanjam o stvareh, ki jih ne potrebujem. Tudi kupujem jih. Sicer čedalje manj, ampak še vedno sem del sistema, čez katerega imam toliko za povedati. Verjetno nisem kaj dosti boljša od ljudi, nad katerimi se zgražam. Vsak ima svoje udobnosti, brez katerih ne želi živeti in bo za to našel tisoč in en izgovor, zakaj tak življenjski slog ni proti njegovim prepričanjem, čeprav v resnici je. Rutina in sanjarjenje. Del odraslega in otroškega življenja, ki ga skušam živeti, ne samo preživeti. Včasih si želim biti drzna in se spogledujem z zunanjostjo svojega balončka. Sanjam, kako se preselim v kočo sredi ničesar in uživam svoje mirno življenje s sebi najljubšo osebo in psom in petimi mački. Nato pa hitro ugotovim, da bi postala tečna, takoj ko bi mi zmanjkalo čokolade in ni mi povsem jasno, kako bi potem naročala razne dodatke za razstrupljanje telesa, naravne šampone, retro obleke in živalsko hrano. V resnici niti nimam volje za take podvige in bi mi verjetno vse rastline pojedla divjad ali pa žužki. Realno stanje je tako, da obožujem zelenje, ampak moje rože redno omedlevajo do smrti. Bodisi zaradi nerednega vzdrževanja ugodnih življenjskih pogojev bodisi jih umorijo hišni ljubljenčki.
Morda se ti z osamo spremenijo tudi prioritete in dobiš voljo do tega, da si sam vzgojiš in shraniš hrano. Morda se ne rabiš razstrupljati, ker ješ bolj zdravo, nisi v stiku z ostalim svetom in si bolj povezan s seboj in naravo. To je zadnje čase precej moderno. Hrepenimo po letih svoje mladosti, ko je bilo povsem samoumevno, da smo po pouku cele dneve preživeli zunaj, rili po zemlji, gradili trdnjave, se vozili s kolesi in rolerji. Danes pa se sedemletni nečak sprašuje, če bo vojna prišla tudi k nam in meni se dokončno podre upanje v boljši jutri. Želja po otrocih me je minila, kljub temu, da sem našla najboljšega možnega partnerja, s katerim bi rade volje vzgajala malo sebe ali njega.
Verjetno je nekaj čarobnega v tem, da oblikuješ neko osebo, ker je vse na tebi in je imeti otroka skoraj enako temu, kot da hodiš naokoli z ogledalom. Naporno. Konec koncev še sama s sabo komaj shajam. Že v času študija se mi je zdel svet preveč grozen, da bi s tem obremenjevala še eno malo nedolžno bitje, trenutno pa je za moje pojme svet samo še za v kanto. Ne vidim smisla niti v lastnem obstoju, ker se mi zdi, da bi morali ljudje vseeno nekaj prispevati k boljšemu jutri in ne vem kaj točno naj naredim, da bi se kar koli spremenilo ali imeli učinek.
Saj vem, da če se nas več podobno mislečih združi, lahko premagamo vse trapaste voditelje sveta in njihove fantazije, obsesije o moči, premoči, nadvladi in še čem. Ampak ljudje se ne združujemo več za nekaj boljšega, ljudje se združujemo samo še za sranje. Združujemo se, ko je potrebno rešiti begunce, ampak morajo biti prave barve, vere, pripadnosti. Če niso, se združujemo proti njim. Združujemo se za bolne otroke, ne pa za boljše, transparentnejše zdravstvo. Združujemo se za pomoč drugim, hkrati pa imamo v lastni državi cel kup ljudi potrebnih pomoči. Neverjetno kako čudni smo ljudje. Kako dvolični, kako selektivni, kako oprani, kako prestrašeni.
Razmišljala sem en dan o trenutni vojni. Še vedno se v vojni borijo ljudje in ne roboti. Kako enostavno bi jo bilo končati, samo vsi bi morali odložiti orožje in reči, da se nihče od nas ne bo boril, ker nočemo ubijati ljudi, rušiti hiš, tovarn, cest, mostov, česar koli. Ampak ne. Vojna je, vojna bo. Kot da hrepenimo po nasilju. Človeški um je totalna znanstvena fantastika, ki je verjetno nihče ne bo nikoli razumel. Zato raje ne razmišljam kaj dosti o tem, ker sem vedno presenečena, šokirana, predvsem pa še nisem našla načina, kako naj sprejmem to dejstvo.
Morda je način v rutini. Pomivanje posode, neskončno zlaganje perila, čiščenje mačjih WC-jev, reševanje življenj živalim, ljudem, pomoč tistim, ki jim je huje v življenju. Sanjarjenje o nakupih brez finančnih omejitev, brez kupčkanja cekinov in načrtovanja investicij za v stanovanje, ki v bistvu niti ni moje. Hkrati stremim k premišljenim nakupom, k minimalizmu, isti čas pa se utapljam v milijontih skodelicah za čaj, prevelikem številu oblačil, kupu drobnih okraskov po stanovanju, v knjigah, ki jih ne uspem prebrati, v vseh možnih drobnarijah, ki mi jih je škoda zavreči. In ko zunaj sije sonce, diši po poletju in ko kot odgovorna odrasla oseba hodim po nakupih na tržnico, ker podpiram male kmete, si mislim, da se vrtim v istem kolesju kot vsi ostali in si domišljam, da sem morda boljši človek, ker se trudim kupovati stvari brez embalaže.
Precej očitno je, da bi bil svet mnogo lepši in boljši, če bi se vsak ukvarjal samo s svojim sranjem in s tem, da bi spremenil sebe za boljši jutri, ki bo namenjen celemu planetu, ne samo meni in mojim bližnjim. Ker realno gledano, kdo od nas si pa želi bežati in živeti v onesnaženem okolju, z ljudmi, ki jih prav gotovo moti nekaj na meni ali okoli mene? Kdo sem jaz, da sodim kogar koli o čemer koli? Namesto, da si ploskam, ko grem enkrat v službo s kolesom namesto z avtom, bi raje razmišljala o tem, zakaj tega ne počnem vsak dan in čemu ne spodbudim še koga. Namesto, da se trudim preživeti to življenje, je vselej dober trenutek, da se potrudim živeti in narediti čim več dobrega v tem času, ko bom na planetu Zemlja.
Se trudim, da bom jaz v redu in da bo v redu še kdo drug. Ko berem te besede, imam občutek, da bi brez problema lahko bila influencerska mama, ker ipak je to zdaj moderno in jih ljudje spremljajo in so v bistvu postale novodobne žive knjige. One počnejo nekaj dobrega, ker jim ljudje sledijo, se z njimi poistovetijo, se počutijo domače, čeprav marsikdo od sledilcev samo hrepeni po njihovih hišah, po krasnih odnosih z otroci in partnerji. Naša življenja potrebujejo pozitivo, ker tako in tako svet razpada in se povsod dogaja samo sranje. Če lahko operemo ljudi v smeri, da je vojna OK, jih dajmo oprati še v kako drugo pozitivno smer. Recimo, da je OK, če ne komentiraš vsake objave, samo zato, da te bo kdo opazil. Recimo. Samo predlagam. Brez obveznosti. Za začetek.
Seveda je potrebno začeti pri sebi in kot lahko razberete iz tega zapisa, imam jaz še ogromno dela sama s seboj. Neverendingstory. Do naslednjič.