YUGO IN VESOLJE. ALIENEJE: HOUSTON, IMAMO PROBLEM

OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje razvajalčke. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.

* * *

– Sedel sem vrsto za in štiri sedeže desno od Dragana Živadinova med ogledom filma Žige Virca Houston, imamo problem, kar je zelo blizu najboljše variante gledanja filmov, ki se količkaj tikajo vesolja. Njegovo hehetanje je premo sorazmerno z netočnostmi, ki jih zgodba navaja, kar je laičnim navdušencem nad črno neskončnostjo približno to, kar so podnapisi monoglotom. Daleč od tega, da so podpisi nujna komponenta za uživanje oz. razumevanje filmske zgodbe in/ali sporočila, toda dobrodošel dodatek ne glede. Poskrbel je, da mi šala ali par ni švignila neopazno mimo.

– S povedanim moramo preiti na slona v sobi. Mokumentarci. Pravzaprav še precej neizkoriščen žanr. Vsaj v tako velikem formatu. Koliko je sam žanr neizrabljen, nam lahko povejo že same kritike. Ne le, da postavljamo osnove žanra na sam začetek, da prvo tretjino znakov naštancamo na njih, nekatere z njimi ostanejo do samega konca in jih le tu in tam dopolnijo z obnovo zgodbe (pregovorna objektivna-nevtralna-nedoločljiva pozicija (pol)fikcije resda večkrat varuje avtorja pred negativno oceno, a prav tako skrbi za splošno plehko recepcijo publike). Mrtvo točko bo morda rešil prav Houston, ki se na metanivo spusti z Žižkovimi vložki. Nepotrebni, kar dejansko so, so hkrati prav dovolj sinhronizirani s humorjem filma, da ga vsidrajo med dobre primerke zvrsti in z njo spoznajo občinstvo.

027_HIP02

Kaj je res oz. kaj ni, mora biti v mokumentarcu preseženo vprašanje. Resnično fascinantni primerki žanra so tisti, ki zadovoljijo prav vse predsodke gledalcev. X je prišel film gledat, ker si želi verjeti, da je Juga konkurirala Sovjetom in Jenkijem v boju za vesolje; Y je prišel v kino, ker se je hotel cinično nasmehniti preteklosti in X-u poreči: »Sem ti rekel, da je sama ideja larifari.«; Z je prišel v kino s popolnoma prazno glavo o zadevi in s tako bo tudi odšel. Ta – mokefekt ga imenujmo – ni preprosto doseči, zaradi česar si ekipa zasluži vse pohvale.

– S tehničnega vidika je film brezhiben. Z izjemo nekaj odločitev kamerinega sledenja akterjem na poti k naslednji točki, za katere se režiserji odločijo, ko jim zmanjka vseh idej, sem imel občutek, da film na nobeni točke ne zaostaja za blockbusterji. Arhivski posnetki so uporabljeni na najboljši možni, neotipljivi, zafrkantski način, posebej mi je všeč modernejši učinek dvoplastnih fotografij – vse, kar je zgodovinskega je uporabljeno za konstantno vzdrževanje mokefekta. Scene so razgibane in kar je posebej prijetno: niso omejene na notranje prostore, kar filmu o vesolju daje primeren občutek človeške majhnosti.

027_HIP01

Igralci so se mi zdeli odlična izbira, posebej oba igralca, ki funkcionirata kot leitmotiv, doktor znanosti Ivan Pavič in bivši udbovec Hafner. Hafner je v filmu bolj zato, da podpre povedano z zornega kota tistih, ki so skrbeli za skrivnost in – podobno kot Žižek – poskrbi za par komičnih oddihov (Slavoju vse to na čast: ponovno bo lahko rekel v stalinistični maniri, da je to označevanje s humorističnim filozofom način napada nanj); mu pa priznam vse točke, ker do konca filma poskrbi, da se resno vprašam, ali je resnično državnovarnostni agent, ki skrbno izbira svoje besede ali samo igralec, ki se je pozabil naučiti svoj del scenarija. Resnica je seveda v prvi varianti. Make no mistake, Houston je svoje elemente premislil v piko natančno.

027_HIP04

– Pavič je po drugi strani svoja zgodba. Osebni naboj, ki iz politične spletke naredi pripoved o malih ljudeh. Če poskusim čimbolj minimalno poseči po zapletu, doktor raketne znanosti je eden od prvih žrtev Titovega mešetarjenja z jugoslovanskim vesoljskim programom. Po petih desetletjih se sooči s hčerko in ko njej pripoveduje o sebi, nam pripoveduje o celotnem programu. Škoda da me je njegova pripoved tako zapoznelo pritegnila, morda bi se mi film zdel bolj kot celota, če bi me – edini resen očitek, ki ga imam, je namreč občutna disonanca med prvo in drugo polovico filma.

027_HIP03

Prvo polovico razumem kot dogajanje od preloma s petdesetih let na šestdeseta do Kennedyjevega atentata, drugo, ki – če se ne motim – zase vzame približno enako minutažo v filmu pa od 1963 do 1999. Prvi del je tempiran, podprt z gradivom, povezan, usmerjen in zaradi vsega naštetega tudi jasen. Drugi del pokriva 30+ let več, je razvlečen, k zgodbi o vesoljskem programu (razen spretne vključitve Zastavinih Yugecev) ne doda praktično ničesar, je mnogo bolj razpuščen in ima številne luknje v pripovedi. Zagrize v mnogo preveč, kar bi lahko prežvečil. Preden me kdo okrca, da očitno ne razumem zvrsti, ne zmoti me neprepričljivost v prodajano resnico, zmoti me sama votla narava razpona od Dallasa do osamosvojitvenih vojn. Drugi del se občutno zanaša na humor (in Titov kultni status), da se prebije do konca začrtanega zgodbovnega loka, medtem ko je v prvem delu humor tako nepomemben, da ima privilegij biti zamaskiran v intelektualne zanke.

Takšne razlike sicer niso nekaj neobičajnega v filmski industriji, kjer je ideja večja od razpoložljivega gradiva. Pri redkih primerih napetosti uravna katera od drugih komponent filma – in v primeru Houstona je to Pavičeva osebna pripoved. Žižek in Hafner sta premajhna akterja, da bi povezala polovici v celoto, sta zgolj pomožni orodji razlage, le Pavičev motiv je dovolj pomemben, da bi lahko uravnal razlike med zapletom in razpletom. Morda komu tudi je, jaz sem mnogo prepozno investiral zanimanje v njegovo zgodbo (vsekakor vredno investicije, naj bo jasno) – predolgo mi je bilo popolnoma vseeno zanj. Madona, pa tako dobro sta s hčero odigrala tisto sceno v avtu, ko sta oba tiha, a je tako jasno, da si imata tono povedati!

027_HIP05

To pa je zares edina težava tega filma. Če bi mu bilo dovoljeno, da se skrajša na eno uro, pet minut gor-dol, bi ga lahko štel med resnične mojstrovine svojega žanra. Vseeno, solidna ocena v vsakem primeru in definitivno spodbuda, da si ga bralci ogledate v kinu. Žal vam ne morem obljubiti, kdaj – če sploh kdaj – si ga bo še enkrat ogledal Živadinov.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.