Še ena o risankah.
Pred davnimi, davnimi časi, ko so ljudje ostajali na tekočem s pomočjo radia in teleteksta, so bili Simpsonovi grožnja ameriški družini in snu. Po svetu so tedaj med mularijo krožile majice s podobo malega uporniškega prototipa, Barta Simpsona, in pripisom »Underachiever, and proud of it«. Kar bi bilo danes komaj vredno omembe, je tedaj sprožalo pravo moralno paniko. Učitelji so se pritoževali, da Bart predstavlja slab vpliv in da otroke odvrača od učenja. Konservativni starši so na televizijske hiše naslavljale peticije, naj se Simpsonove prestavi v nočne termine. V čudovitem trenutku retrospektivne ironije se je oglasil vzorni familyman Bill Cosby in Barta razglasil za »slab zgled«. V debato je posegel tudi sam predsednik ZDA z izjavo, da je ameriško družino treba okrepiti tako, da bo bolj podobna Waltonovim kot Simpsonovim.
Prenekateri svobodomiselni um je že tedaj zamahnil z roko in omalovažujoče zavrnil očitke, saj je šlo »samo« za risanko. A na neki način sta mi izjavi Cosbyja in Busha starejšega celo bližji – četudi sta v šoli očitno prešpricala Aristotela, sta povsem intuitivno dojela, da gre animirane serije jemati skrajno resno. Bart Simpson je bil na svojem vrhuncu pač veliko več kot govoreči kupček pikslov na televiziji – bil je »bad boy«, antijunak, kakršnega je Amerika potrebovala in si ga zaslužila. Če je njegovo nezaželeno herojstvo tudi v resnici prišlo navzkriž z ocenami nadobudnih mladeničev, toliko slabše za šolski sistem.
Prihajajoči desetletji sta pritrdili opažanju, da risanke pač niso več le zabava. Obdobja Looney Toonsov, ko ti je dinamit še lahko neškodljivo eksplodiral v obraz, je bilo nepreklicno konec. Milenijski prelom je bil čas, ko je bilo tudi s straniščnim humorjem moč podati pronicljiv socialni komentar. 90-ta so bila nasploh posvečena tej navidezni dihotomiji med vsebinsko globino in grobo površino, na kateri so se premikale banalno narisane figure z arzenalom kletvic. Prelomno spoznanje Beavisa in Buttheada je bilo ravno v tem, da je povprečen ameriški mulc tudi v resnici luzer, ki ne želi dokončati šole in ustvariti idilične družine, ampak bo brez najmanjšega obžalovanja zadeto čepel pred televizijo in komentiral videospote. Še bolj prelomno je bilo, da si je to upal povedati na glas.
Če Beavisu in Buttheadu ni bilo dano, da bi občinstvu predala kaj več od karikature nihilističnih težkometalskih tepcev z besednim zakladom štiriletnega otroka, pa je South Park posegel tja, kamor risano oko še nikdar dotlej ni videlo. Kar se je začelo kot zgodba štirih preveč iskrenih mulcev v boju z nezemljani,[1] je sčasoma postal čudovito humoren obračun z vsemi normami in tabuji zahodnega sveta. Tako kot feministične analize razkrivajo mačizem skozi t. i. »moško zrenje«, je South Park razkrival zavrtost in hinavščino skozi »otroško zrenje«. SP je kmalu dokazal, da lahko risanke zrele teme obravnavajo na zrel način – prav zato, ker so risanke. Še huje, ker so animirane, si lahko privoščijo več, lahko morijo, zažigajo (dobesedno), obglavljajo …
Že po tradiciji so se oglašala številna starševska in verska društva z obtožbami o kvarjenju mladine, a zaman. Najtrajnejša dediščina serije se danes kaže ravno v vzvišenem odnosu do moraliziranja in patetike. South Park je pometel z »varnim« humorjem tako temeljito, da so nergači izpadli kot plačana reklama za nove epizode.
Menim, da časovni okvir teh risank ni nikakršno naključje, še več, njihova popularnost odlično sovpada z življenjem povprečnega milenijalca. Z lahkoto si namreč predstavljamo povprečnega šolarčka, ki v četrtem razredu osnovne šole na TV-ju lovi Simpsonove in se reži prisrčnim potegavščinam Barta Simpsona. Potem pa nekje sredi devetdesetih odkrije pivo, džointe in Beavisa and Buttheada. V gimnaziji se njegov avtodestruktivni nihilizem sprevrže v skepso in cinično vzvišeno distanco; zato postane Cartman njegov veliki heroj.
Tega istega modela ali modelko si predstavljam zdaj v kakšni gnili službi, kjer ugotovi, da so njegovi šefi veliko hujši od Cartmana; tako kot bo tudi njegov otrok veliko hujši od Barta. In mogoče, mogoče si spet zaželi, da bi postal Beavis. Ampak namesto tega se rajši zapira v cinično lupino in na Netflixu niza epizode BoJacka. Že mogoče, da risanka ni bogvedikaj, ampak glede ene stvari pa je zadela v črno:
»The universe is a cruel, uncaring void. The key to being happy isn’t a search for meaning. It’s to just keep yourself busy with unimportant nonsense, and eventually you’ll be dead.«
[1] Prva epizoda je duhovno še zelo blizu zgoraj opisanima B&B.