Stara šola stand-up komedije zna zelo lepo povedati, da je za uspešen nastop vsebina šal in pripovedi štoserja skoraj irelevantna, saj je za zbujanje salv smeha v igri toliko formalističnih faktorjev, da se tisto, kar nam običajno najbolj ostane v spominu, izgubi v množici potrebnih pogojev za zadovoljno občinstvo. Med njimi kraljuje sama tehnika podajanja zgodbe, timing pančlajna, dramaturška struktura šal, primerno ogreta publika, celo postavitev sedišč pred odrom ima svoj efekt pri izzivanju krohota. In še mnogo drugih reči od komikovega izgleda do – zakaj pa ne? – povprečnega inteligenčnega količnika obiskovalcev. Koliko se bomo smejali, je nenazadnje odvisno tudi, ali komičarja poslušamo preko Tube ali pa z njim dihamo v istem prostoru. Je vzorec ponavljanja podobnih tematik (razlike med spoli, razlike med mačkami in psi, izkušnje na letalih, problemi z ohranjanjem fit telesa in problemi z okoliškimi idioti, zlobni učitelji iz otroštva, težave pri vzgoji otrok, težave z organi pregona itd.) pri komedijantih resnično tako čudaški pojav? In še bolj, je res tako bizarno, da so med njimi, vsem podobnostim pri vsebini navkljub, še vedno tako velike razlike?

Preberi več ANTIŠALE LOUISA C.K.-ja →