… se nadaljuje …
TIPI, TIPI, TIPI
Moje mnenje je, da imajo moški za razliko od žensk en sam zaresen problem: druge moške. Tu se začnejo vse njihove težave. Dolgo časa nazaj so morali moški priznati moč drugim moškim: princem, kraljem, čarovnikom, generalom in visoki duhovščini. Priznali so jim moč, ker so verjeli njihovim besedam. Kupili so njihov oki-doki. Njihovo sranje. Moški vedno kupijo oki-doki, če ga prodajajo drugi tipi.
Nek neznanec je verjetno nekega večera stopil na sredo kroga okoli ognja in naznanil: »V redu, fantje, od sedaj naprej bomo takole: jaz sem kralj. Sonce je moj oče, luna je moja mati in onadva mi vesta povedati, kdaj je treba pometati device v vulkan. Pričakujem, da se mi boste od danes globoko priklanjali, ko me zagledate in od vsakega zahtevam polovico vsega pridelka. Plus, dovoljeno mi je žgati z vašimi ženami. In ne pozabite, če želim, se lahko kadar koli res močno skoncentriram in vaše glave bo instantno razneslo.«
In ostali tipi okoli ognja so se spogledali in si prikimali: »Ta tip govori same smiselne reči.« Moški bodo vedno kupili sranje, ker moški niso preveč brihtni.
Ampak, naj bo jasno, ne prepričujem, da se tipu ni treba ubadati z ogromnim številom bedarij. Mora se. Prvič, moški se mora ves čas vesti tako, da daje vtis, kot da mu je popolnoma jasno, da ve, kaj počne. In ko počne, kar že počne, mora hkrati dajati vtis, da pod nobenim pogojem ne potrebuje pomoči.
Mora dajati vtis, da je sposoben popraviti kar koli. In če tega ne more popraviti takoj, bo to popravil kasneje. In če ne more popraviti kasneje, pozna prijatelja, ki to zna popraviti in če ga nima, potem ta stvar sploh ni bila nikoli dobra, je ni vredno popravljati in tako ali tako, on ve, kje se da kupiti enako reč, ki deluje bolje, po bolj ugodni ceni, ampak jih trenutno nimajo na zalogi pa še zaprta je trgovina čez vikend. To je moška bolezen. Reče se ji buče.
Moška bolezen prav tako zajema potrebo po vodenju vseh situacij. Vodenju, nadzoru, komandiranju. »Pravi dec« samega sebe vidi kot kralja na hribu, vodjo krdela, kapitana ladje. Hkrati pa, da bi se lahko vključeval in pripadal, mora pozirati in se vesti kot vsi ostali deci in početi iste stvari, sicer ga ne bodo sprejeli medse. Imeti mora dobro službo in dobiti mora povišico in funkcijo in Porscheja in ženo. Ženo, ki bo v trenutku zamenjala Porscheja za enoprostorca z zložljivimi sedeži, da bosta lahko kot vsaka druga dolgočasna družina. Ubogi fuks. Ubogi, neumni fuks.
Njegova moškost od njega prav tako zahteva zanikanje, da potrebuje obiskati zdravnika ali zdravstveni dom, dokler mu nekdo ne more z vsemi argumenti dokazati, da je bil v resnici klinično mrtev že zadnjih šest mesecev. »Nobenega smisla nima iti v bolnišnico, draga, zdi se mi, da še nisem v komi.« Da bi lahko vzdrževal takšno stanje, se mora hitro v otroštvu naučiti ignorirati bolečino: »Ne boli me zares. Krvavenje iz šestih lukenj v glavi me ne boli zares. Daj mi daljinca, prinesi mi pivo in spizdi iz bajte, prosim.«
Večina tipov se moške bolezni nauči od očetov. Očetje svoje sinove učijo, da se ne joka: »Če te bom slišal, da cmeraš v svoji sobi, bom prišel gor in ti dal razlogov za cmeranje!« Super ponudba, kaj? Za vse probleme na svetu – ponavljam, za vse probleme na svetu – lahko poiščemo izvor v naukih, ki so jih očetje delili s svojimi sinovi.
Tako se majhni dečki naučijo, da se svoja čustva skriva in da je to družbi všeč, ker, ko bodo stari osemnajst, bodo lahko odpotovali čez lužo in postrelili bataljon neznancev, ne da bi ob tem čutili biločesa. In, seveda, tudi ta ponudba je super, saj zaobjema deloma neprivlačno težnjo po amputaciji jajc: »Draga, zdaj moram pa odpluti prek luže, da mi lahko nekdo odstreli jajca, ker če ne, bodo fantje mislili, da sem prevelika mevža, da bi si upal iti čez lužo, da mi nekdo odstreli jajca.« Ubogi fuksi. Ubogi, neumni fuksi.
In tako, kot rezultat represije vseh teh občutkov, je epitom moškega čustvenega spektra petka. Oziroma včasih, če so v igri res globoka čustva, desetka. Obe roki. To je surovo čustvo moškega. In to je vse, kar so sposobni. In zahvalijo se lahko očetom. »Hvala, ati.«
Ampak, čakajte, ne misliti, da so očetje samo dolgčas, ravno nasprotno, očetje so lahko tudi zabavni. Konec koncev so očetje tisti, ki sinove vpeljejo v čudoviti svet moškosti – v moške subkulture. V frajerske, mačistične, he-man klube. Nobenih mevž, nobenih pičk, nobenih softićev.
V osnovi obstaja pet smrtonosnih moških subkultur – in vse se križajo: avtomobili in mašinerija; policija in vojska; okolica in orožje; šport in tekmovanja ter mamila in alkohol. In, kot bonus, dodajam še šesto kulturo: gremo na pičke in prefukajmo pedre. In, kot rečeno, vse te kulture se križajo. Veliko je tipov, ki pripadajo vsem šestim.
Ta moški univerzum je moč zaznati z analizo kemične sestave: bencin, smodnik, alkohol in adrenalin. Koktejl, ki postane še bolj smrtonosen, ko mu primešamo tisti vse-prisotni, vedno prijetni katalizator: testosteron. In družba naj bi se borila proti nevarnim substancam. Če je odvisnost od drog nekaj, kar želimo zaustaviti, bi se bilo dobro ukvarjati s testosteronom. TES-TOS-TER-ON! – najnevarnejša snov na svetu. In ne pridelamo ga v laboratoriju, ne, pridelamo ga v jajcih: v jajcih, ki se nahajajo, kako primerno, tik zraven šupka.
Posledica je, da vse naštete subkulture delijo set skupnih lastnosti: homofobijo in nekoliko ironično, absolutno, otroško zaupanje v moško avtoriteto. Moške privlačijo drugi mogočni moški. Prav tako se bojijo in zanikajo ženske. In to navkljub patološki obsesiji s fufljami. TES-TOS-TER-ON!
In zakaj se moški spol vede tako? Po mojem je za vse skupaj razlog, da so v procesu glavnega življenjskega dogodka, rojstva otroka, le pasivni opazovalec; ženske opravijo celotno delo. Kaj prispeva moški? Na splošno zgolj poišče začasno parkirišče za pljunek sperme. Par injekcij močefita in glasnost televizije se lahko vrne na stanje pred šihtom. Negujem prepričanje, da večina teh poškodovanih moških kromosomov ne bi smela imeti dovoljenja, da se množi v eno samo novo, nesrečno generacijo. A žal, takšna je biologija.
In tako, izključeni iz cikla reprodukcije, moški iščejo druge načine, da se počutijo koristne v tem svetu. Rezultat tega iskanja so primerjalne študije velikosti njihovih pištol, velikosti njihovih avtomobilov, velikosti njihovih tičev in velikosti njihovih denarnic. Vse to so tekmovanja, ki jih en moški ne more redno zmagovati.
Povem vsem, zakaj je do tega prišlo. Ker so ženske vir človeškega življenja. Prvo ljudsko bitje je prišlo iz ženskega trebuha. Tudi vsi fetusi začnejo kot ženske. Možgani sami so v resnici ženski, dokler hormoni ne začnejo svojega pohoda in jih ne preoblikujejo v moške.
Tako so moški, v resnici, le malce spremenjene ženske. Od kod mislite, da vam tisti nipli, fantje? Ker ste druga izbira. Morda je to razlog, ki vas muči ves ta čas. Je to tisto, kar nažira tvoje misli, stric? Pojasni vso jezo in sovraštvo: ženske so dobile dober posel, moški se držijo idiotskega. Ženske podarjajo življenja, moški jih zaključujejo. Vojna, kriminal in nasilje so vse primarno moški sektorji.
To je velika šala narave. Globoko v maternici vsi moški začnejo kot dober potencial, ki konča kot slaba izvedba. Ne vsi moški, ampak ravno dovolj. Ravno dovolj, da vse zafukajo. In najbolj neumno spoznanje pri vsem skupaj je: ne le, da moški to mirno prenašajo … mirno to počnejo eden drugemu.
Mimogrede, ne bom trdil, da ženske nimajo svoje vloge pri vsem tem. Moška bolezen lahko napade tudi njih. Konec koncev, prav zgoraj omenjeni šupak je edini skupni del naše spodnje anatomije. Toda ženski inačici moške bolezni ne imenujemo tako, imenujemo jih po nekem drugem organu. Kličemo jih pizde. Kaj ni lepo, da so pizde in šupki sosedje?
‘Deci & Bejbe’ je prevod poglavja: ‘Guys & Gals’ iz knjige ‘When Will Jesus Bring the Pork Chops?‘ stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina.