Church, there’s no such thing as ghosts. You’re one of them. You’re an A.I. You are the Alpha.

– Agent Washington (Red vs. Blue: Reconstruction, XVI.)

Trik, kjer se na koncu filma izkaže, da nekaj zunanjega glavnega junaka vodi za nos, ne le ni nič novega, ne le, da je ena starejših vark iz knjige, je tudi ena izmed zgodbovnih zasnov, ki ji počasi zmanjkuje variacij. On vidi mrtve ljudi, ker je sam mrtev. On vidi svojega poklicnega partnerja, ampak ta ne obstaja, ker je tip shizofrenik. On vidi svojega zdravnika kot norega doktorja, ker se to pač dogaja bolnikom v mentalnih ustanovah. Ona vidi svojo sestro, ki se hoče fentat, ker ima sama samomorilske misli. Oni vsi živijo v 18. stoletju, ker vaške starešine tako razlagajo življenje. Še je tega, ampak primerov zmanjkuje. Slabih idej je v resnici manj kot dobrih, a v veliko primerih dobre trpijo cenen prikaz. Smešno po sebi, resnično razliko naredi ekspozicija – spoznanje resnice.

Pravzaprav se ujema kot ata na mamo, da je od vseh žanrov ravno znanstvena fantastika tako okužena z omenjenimi preklopi med resnicami. V samem jedru sajfaja je, da predstavlja sekundarni svet, ki ni nič drugega kot kanček poseben pogled na primarnega (ni pa to eksluzivno le za znanstveno fantastiko seveda). Je pa znotraj vsakega izdelka koristno razločiti, kakšno vlogo naš trik igra. Hudo nam je pri srcu, kadar je trik tudi vse, kar nam umetnina lahko ponudi. Razen morda na primeru igerIgric, kjer uporabnik domišljiji prepusti vajeti in ona obračuna z vsemi angli pa tudi to ni vedno recept za uspeh. Predstavljajte si Šesti čut (1999), ampak popolnoma brez osebne zgodbe. Samo trik. Nekdo vidi mrtve, ker je sam mrtev. Samo to. Eno uro in pol interakcij z ljudmi, ki se na kraju izkažejo za obračanje slame in napeljevanje k šokantnemu razkritju. Big fuckin’ deal.

Dve navodili bomo skušali razviti danes. Prvo bodi: večji šok efekt želimo doseči z našim preklopom, bolj intimno in iz notranjosti mora biti njegovo prepoznanje. To je samo po sebi logično, ker je šok efekt možen zgolj kot osebna izkušnja, česar sta se Wachawskijevi dobro zavedali, ko sta plasirali Matrico (1999). Trilogija uživa enega od najbolj inovativnih trikov-preklopov tam zunaj, ki pa nam ni serviran kot shockeroo, ker to tudi ni, čeprav gre za premiso »ves svet kot laž«. Ne, pravila igre so nam razložena takoj na začetku in od zunaj (Morpheus), kot da bi bila popolnoma nepomembna in ne celoten keč treh filmov. Matrica brez našega preklopa ni nič drugega kot epizoda wrestlinga. In vendar se vzdrži nedvomne skušnjave, da bi ga predstavila na koncu kot nekakšen plot twist.

In prav tega izraza, ki je dodobra izgubil celoten svoj naboj, plot twista, se drži naše drugo navodilo: manj potujitvenega efekta kot si želimo, manj twisten naj bo naš preobrat. Če se je prvo bralo kot nekakšen paradoks, se tole bere kot klasičen kavelj-22. Kako le naj bo obrat čim manj obraten? Pri nobeni od obeh smernic ne želimo zapletati umetnosti bolj, kot je že takintak zapletena. Naše drugo sporočilo je le prošnja režiserjem, piscem, kiparjem, glasbenikom itd. naj preobrate spletajo kar se da organsko. Čim manj naj bo diskontinuitete med svetom pred in svetom po preokretu. Nekaj časa smo pražili The Village (2004), danes lahko z gotovostjo okaramo pri zgoraj omenjenem Šestem čutu velecenjenega Shyamalana, da je razkorak med prvim in drugim delom filma tako velik, da ni prav nič nenavadnega, da so kritiki zahtevali amputacijo slednjega. Njegov preobrat je bil resničen twist. Po njem ni bilo nič več isto. Toda, ko v zgoraj citirani seriji Red vs. Blue v šesti sezoni dobimo servirano dozo šoka, da naš priljubljeni duhec sploh ni duhec, ampak program (spoiler alert aš kao), se ne spremeni nič drugega kot njegovo samozavedanje. Plus obrat je izjemno oseben, zaradi česa je šok efekt na najvišjem nivoju.

Kje sedaj v igro vskoči Hardcore Henry (2015)? Težkojedrni Henrik je dobra vaja za vse artiste, ki se pri pletenju svojih zgodb srečujejo z obrati, psihopatološkimi, sociozarotniškimi, whatever. Očitne opazke, da gre za enega redkih primerov POV celovečercev, edinstvenega v akcijskem naboju, na stran – vse to je le poteza filmske industrije, ki si je rekla: »Na Youtubu so zažgali tovrstni 4-minutni klipi, dajmo to na plano, da se lahko potem spet začnemo ukvarjati s pomembnimi spektakli.« Kdaj drugič se bomo dotaknili, da gre pri tem filmu v bistvu za sajfaj na formalnem in performativnem nivoju in ne le štorijalnem, tukaj omenimo le še to, da se gledalec vživi v Henrika in s tem dobi prvoosebni pogled v to, kako ga okolica prevara. Nekaj takšnega, kar običajno počne režiser v svoji glavi, ko premleva, kako podati svoj obrat v filmu. In mu potem običajno ne uspe. Brez preobrata, organsko podanega in intimno doživetega, bi bil Hardcore Henry le enoinpolurni posnetek letsplayerja, ki igra Call of Duty. Ker svoji one-trick-gimmick zasnovi doda osebno štorijo brez pretiranega šokantnega preobrata, dejansko postane vsaj deloma gledljiva zgodba, kar je pri današnji filmski produkciji že zelo blizu pohvale.