Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje.
Zadnje čase veliko študiram, kako nekaj pozabim. Ne toliko o objektu pozabljanja temveč o samem procesu pozabljanja. Ironično me to naknadno odpelje, da potrebujem veliko dlje, da najdem, kar je iskano, gre pa za sijajno zanimiv postopek. Opazujte sami sebe, kako izgleda postopek pozabe. Ubistvu bi mu sploh težko rekli postopek, ker se dejansko v situaciji, kjer neka informacija manjka, znajdemo. Pa vendar bi težko rekli, da v celoti manjka, ker se nam dozdeva da »nekaj« manjka. Prazna šablona, ki običajno paše v kontekst mreže dane tematike pozabe. Čisto taprave pozabe se dejansko niti ne moremo zavedati, saj čista pozaba zbriše tudi šablono. To je globinski uvid kot Perwoll. Sekvenci trenutkov v spominu dejansko bodri neka podobnost kot v jeziku, kjer pomen nikoli ni absoluten, vendar je distribuiran preko drugih pojmov. In ko nekaj zmanjka, zmanjka na način semantične okolice. »Tukaj nekaj manjka,« si rečemo. Črka, znak, beseda, stavek, pomen. S poudarkom na tukaj. Na X in Y. Nekje v prostoru in času, ki imata – ironično – iste referenčne okvirje kot spomin in jezik – vsaj tako še zaenkrat kaže v 21 stoletju.
Morda je še bolj interesanten proces obratne vrste in sicer, kako se nečesa spomnimo. Kako nam nekaj pade na pamet. Od nikoder. Ko nam umanjka, se nam zdi, kot da tega nekaj nikjer ni in nikakor ne more biti. Ko pa vznikne iz globočin, si pa sveta ne moremo več predstavljati brez. Kot da je nemogoče da bi kadar koli stvar pozabili. Pa vendar. Opazujte se tudi, kako se nečesa spomnite. Bolj ko silite, težje je. Kar ne gre in ne gre. Poskušamo si umisliti, vizualizirati, priklicati v spomin okolice dogodka. In potem čakamo, da samo prispe, ko želi. Kot da bi sistemu poskušali čim bolj natančno sestaviti, kar želimo da je priklicano, da se bo manjko sam zapolnil.
Kako torej nekaj sploh lahko pozabim? In še bolj nenavadno, kako se potem tega spomnim? Kot da nisem gazda v svoji palači. Samo sedim v spalnici z mnogo vrati, skozi katere mi služabniki prinašajo hrano in novice. In konstantno se pojavlja redukcijski ugovor: Od kod prihajajo ti služabniki? Ali sem »jaz« samo prisotnost v tej sobi? Sigurno moram biti nekako tudi po drugih sobah, sicer ne morem niti trditi da sem se »jaz« nečesa spomnil?
Prilagam divjo idejo, s katero se spopadam s svojimi fenomenološkimi, mnemoničnimi avanturi: Kaj če naš zaznavno-kognitivni aparat ni centraliziran, ne deluje kot enoviti organizem, ne operira na različnih nivojih nam (ne)dostopnega zavedanja. Kaj če – obratno – ni enovit, ne izvaja vsega zaznavanja niti ni ergodičen (da vsak naključni element vsebuje splošne lastnosti celote), ampak deluje kot neke vrste antena, ki lovi pritok, izvajan od nekje drugje? Od kod pa bi rekel kdo pameten? Ne vem, od zunaj, v stvari. Samo simuliran organizem je lahko prisoten.