DISKURZIJA FILMSKA. THE LIGHTHOUSE

Specialni efekti nevihte devete stopnje polnijo ozračje. Grom v ozadju. Slaba svetloba zaradi izpada elektrike, občasni bliski strel na drugi strani okenskih stekel, tresljaji plamenčkov v oljenki sredi sobe. Valovi in valovi dežja, ki neumorno trka po stenah. V prostor stopita do kože premočena Jezdeca. V kot zabrišeta pelerini, s katerih nemudoma prične curljati potoček. »Pasje vreme!« pljune po tleh Naughtius. »Kaj?!« se za njim zadere dr. Drisky, ki je zavil proti štedilniku in pristavil džezvo za kavo. »Spravi že slušalke iz ušes in se pridi segret ob kamin, jebemti!« odvrne prvi in zabriše poleno v špranjo. »Kaj?!«

* * *

NM

Robert Eggers se je s svojim drugim celovečercem The Lighthouse (2019) odločil za še bolj intimno zgodbo kot v prvencu (The Witch, 2015). Očitno imamo opravka z režiserjem, ki se najbolje znajde v majhnih, zaprtih prostorih, napetost pa lažje ustvari med dvema posameznikoma kot v skupini. V Čarovnici se konflikt spleta med hčero in mamo, v Svetilniku pa imamo zgolj dva lika, med katerima lahko preskoči. In fante-oh-fante kako preskoči! Da se film ne more razvezati po mirni poti, nam mora biti jasno že v prvi govoreči sceni, kjer Willem Dafoe prigovarja novoprispelega Roberta Pattinsona k tradicionalni zdravici z žgano pijačo. Slednji se kot pravi hipster želi ritualu pridružiti s skodelico vode in po spodletelem poskusu nam je prêcej jasno, da se bomo tudi sami gledalci borili proti zakoreninjenosti običaja z velikim O.

DB

Svetilnik bi utegnil biti eden tistih filmov, ki bi jih bilo najbolje pustiti žanrsko popolnoma neopredeljene, ker oznaki »grozljivka« ali »triler« preprosto preveč zapečatita pričakovanja gledalca. Če gledamo dramo o dveh tipih, ki v turobnem vsakdanu sama pazita na svetilnik sredi ničesar, potem so možnosti za razplet široke; če pa gledaš »grozljivko« o teh dveh istih tipih v tem istem položaju, potem je tukaj seveda mogoča samo ena zgodba. Seveda bo počilo, seveda bo vse šlo k vragu, seveda bomo dobili nov primerek takozvane »kabinske vročice.« Od tu dalje je samo še vprašanje eksekucije: torej, kaj bo pogruntala režija, kako prepričljiva bosta znorela igralca, kako spretno nas bo nategovala montaža? Na nekatera od teh vprašanj ima film prepričljive odgovore, na druga malo manj, a v osnovi obvelja pravilo, da je Svetilnik film z že prežvečeno premiso na še nevidenem prizorišču.

NM

Res je dober primer žanrske dvoživke. Mene na primer ne bi nič zadrževalo, da bi v lastni kinoteki film postavil med komedije. Humor se mi zdi precej močen aspekt. Služi svojemu namenu, tam je, da za kratek čas pomiri napetost, a ničesar v resnici ne razreši. Kar je zelo lepa kopija, kako cenene šale izrabljamo v odnosih. Če se dotaknem omenjenega »nevidenega prizorišča.« Že med ogledom se mi je film zelo elegantno umestil v običajno atmosfero dogajanja na izoliranem otoku. Po eni strani služi takšen nastavek, da na plan privre vsa prvinskost akterjev, ki potem odigrajo svoje volje do moči, kot pri Lord of the Flies (1963); po drugi pa je takšna scena odlična priložnost za glavnega junaka, da se do fundamenta prevpraša o sebi: Kdo je, kakšen je njegov odnos do sveta, kakšna želi, da je njegova vloga, kar vse pripelje do končnega vprašanja: Kaj je sploh resnično in kaj je iluzija/laž, kot pri npr. Shutter Island (2010). In to je le motivika splošne scene, ko se spustimo na raven leitmotivov in simbolov, odpremo eno veliko Pandorino skrinjo.

DB

Če pogledamo s scenarističnega vidika, je Lighthouse precej gledališki film – namesto študije civilizacije, ki je tako značilna za te filme izolacije, ki si jih naštel, smo dejansko dobili študijo odnosa med dvema likoma. Celo dialogi so prežeti s tisto tipično teatrsko dvoumnostjo in stalnimi ekspozicijami. Na nivoju kamere pa je Lighthouse izredno »filmski,« z režijo, ki se niti malo ne skriva pred gledalcem. Tukaj smo pri tej Pandorini skrinji, ki jo omenjaš. Svetilnik je močna metafora, samota njunih skrbnikov pa leglo shizofrenega iskanja resnice. Če bi šel v popolno avtopsijo filma, bi rekel, da je bila prvotna ideja, da začne s tema dvema strogo ločenima deloma. Torej, da se bo realistični gledališki del, kjer lika zapadata v dialoge in razvijata svoj odnos, izmenjeval in postopoma vse bolj prepletal s simbolističnim, kjer se skozi konfuzne kadre vrši notranji monolog našega vajenca, polnega frustracij, fantazij, zatajenih fascinacij in zdrsov v vzporedne realnosti. Šele tu se vidi, kako ambiciozen film je pred nami. Lighthouse je daleč od popolne izvedbe, zato gledalec težko poveže vse veličastne niti iz režiserjeve glave, ampak avtorske drznosti mu ne gre odrekati.

NM

V resnici prav specifika odnosa dveh likov, ki vsak na svojih plečih nosita težko predzgodbo, deluje bolj prepričljivo kot razni poskusi »mikrosociologije,« ki skuša splesti povprečno heglovsko medosebno razmerje iz enega gospodarja in njegovega hlapca. Pravzaprav so pomoje to tisti moteči elementi filma, ki znajo naravnost bosti v oči. Zamrznjen kader, ki aludira na znano sliko ali pa expo-heavy monologi z omembami božanstev in preostale postmodernistične metafikcije, ki predirajo četrto steno nas ves čas spominjajo na (pre)poznane zgodbe, ki sploh niso tako plodne kot ta, ki se nam odvija pred očmi. Škoda, kar se tiče bizarnih quickie-intermezzov so zame mnogo bolj na mestu razne fantazije o morskih deklicah ali občasne lovke, ki se prikradejo pred kamero. Te, ne le, da se harmonično povezujejo tako s temo kot z vsebino, so ravno prav razporejene, ni jih preveč. In stopnjujejo se, dlje kot film traja – kar pomeni, da je gledalcem jasno, kako se film bolj in bolj poglablja v psiho in (tako kot lika) izgublja stik z realnostjo. Bi ti morda spremenil razmerje teh scen?

DB

Kaj pa vem. Zdi se mi, da film prehitro porine gledalca v dilemo, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je samo stranski produkt fantazije. Odločitev režije, da se igra s pričakovanji gledalcev, seveda rezultira v bolj napetem razpletu, ampak tudi načne tempo in lucidnost filma. Mogoče je to do neke mere tudi krivda nas gledalcev, da smo se kot ciniki preveč navadili »ugibati« resnico, takoj, ko nam film navrže kakšno kost. Ampak, opozorimo še enkrat, da je bilo teh kosti kar precej in kazale so v zelo različne smeri. Dobil sem občutek, da so ustvarjalci lično zapakirali kar nekaj misterijev, ki so jih bili potem v drugi polovici filma prisiljeni razkrivati zelo na silo, v ne ravno dodelanih ekspozicijah, ker za razliko od kakega znanega ruskega režijskega idola niso imeli na voljo triurnega formata.

NM

Razlog, zakaj film če vedno deluje, kljub tem številnim malenkostim, se mi zdi prav zelo močna osrednja tematika, ki se jo odloči raziskovati. Če bi jo skušal opisati s čim manj besedami, bi rekel, da film govori o avtoriteti, njenem vzpostavljanju, kljubovanju in premagovanju. Vedno me je zanimalo, zakaj se človeštvo vedno znova zateka k iskanju transcendence, nečesa beyond. Da smo pripravljeni porušiti lastno ustvarjena pravila/navodila/sledila, nek delujoč red, samo zato, ker nas žene občutek, da obstaja nek mističen happy end, neka svetloba na vrhu svetilnika, zaradi česar se je vredno upreti obstoječim konceptom. Gre za zelo zlajnan religiozni temelj. Najdemo ga v vseh antičnih mitologijah. Zato tudi vsa ta sklicevanja navzven. Morda me prav zaradi tega, ker gledamo N-krat videno jedrno zgodbo, bolj zanima konkretna psihološka dinamika dveh likov. Tu pa filmu nekoliko zmanjka na scenaristični ravni, kjer so se ustvarjalci (zopet) odločili za zelo izrazito teatralnost.

DB

Mislim, da je zaključek – trenutek, ko vendarle ugledamo Fresnelovo lečo – učinkovit v tem smislu, da strne vsa naša pričakovanja glede Presežnega ali česarkoli že. Če bi ga morali opisati, bi najbrž uporabili zlajnano frazo »usodno privlačen.« In zdi se, da ga tako razumeta tudi oba lika, mar ne? Fascinantno je, kako je njun konflikt mogoče iskati na več ravneh človeške zavesti. Ločujejo ju najosnovnejše fiziološke potrebe, ki pa se hkrati odslikavajo tudi na skoraj božanski odnos (in zavist) do luči, ki jo častita. Če so posamični nerodni prizori njegova šibkost, potem je ta nedoumljiva celovitost največji dosežek filma Lighthouse.

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.