Mislim, da obstajata dve Igri prestolov.
Prva je literarna (1991). Ta je mastodont, počasi valeči se orjak, na katerega se vseskozi obešajo in nanj lepijo mali zgodbovni drobir – novi liki, postranske štorije, obrisi in utrinki vedno novih, še nevidenih kultur, onkraj bralčevih horizontov. Orjak je začel poskočno, skozi dolga razvlečena poglavja pa si je nabral toliko potovalne krame, da se zdaj premika s polžjo hitrostjo. Njegov cilj je še vedno daleč; četudi ga njegovi navijači spremljajo z navdušenjem, pa so tudi sami začeli obupovati, da ga bodo za časa svojih življenj ugledali na cilju.
Druga Igra prestolov je filmska, pardon, televizijska (2011). Ta je vitki jezdec, ki s sebe sproti odmetava vso nepotrebno prtljago in slači vsak posamičen kos oklepa, da ga ta ne bi zadrževal na poti do cilja. Njegovi navdušenci so številnejši; spremljali so ga na spektakularni, zaviti prepadni poti. Vendar se sedaj bojijo, da je jezdec morda vendarle prehiter, da se na nekaterih razglednih točkah ustavi samo še za selfie, druge pa celo gladko spregleda. Po tisti epizodi lani pa se nekateri celo sprašujejo, če napol goli jezdec ni morda že otresel preveč oblačil, da bi ga še jemali resno.
To je znano, bi rekli Dothraki. Primerneje bi se bilo vprašati, kaj ta cilj pravzaprav je. Kdor se je kdaj odpravil na daljše potovanje, pripoveduje o tistem tečnem občutku, da ustavljanje preprosto ne pride več v poštev; kot da bi zavoljo nevemkatere višje sile moral nadaljevati v nedogled. Z romani in epopejami je podobno; ko liki postanejo večji od življenja, se bodo celo njihove najspektakularnejše smrti zdele trivialne. Vprašajte Vaderja. Vprašajte Vinnetouja. Vprašajte katerikoli jeben stripovski lik. Vsi so in bodo še imeli obilno posmrtno življenje.
Najcenejši in najpreprostejši način za končanje vsakega zgodbovnega kolosa je ponavadi ta, da razjasniš nekaj iz zgodnjega začetka. Morda se je naš junak vprašal kaj bistvenega, preden ga je potegnilo v vrtinec dogodkov? Mu je oče na smrtni postelji šepnil kaj, česar ni razumel? Je spoznal kako ljubko dekle, preden je moral oditi reševat svet? Naj se vrne k temu, in tvoji zvesti gledalci/bralci bodo zadovoljno zapredli; zbudil jim boš nostalgijo po času pred leti, ko so bili še mladi in jim je tvoja zgodba prvič zadišala. Morda bodo celo dovolj odpustljivi, da ti spregledajo očiten nateg, s katerim si jim ukradel nekaj let življenja, da bi pojasnil tisto, kar bi sicer lahko storil po dveh urah.
Drugi in morda kompleksnejši način je, da na koncu – ampak res čisto na koncu – odkriješ surovi cikel zgodovine. Morda so se tvoji liki raztepli po svetu, doživeli nešteta osebna razsvetljenja, izgubljali ude in prijatelje, nekateri tudi lastno življenje. Vsak od njih ima nešteto življenj in dragocenih življenjskih izkušenj, ki jih sami bralci nismo nikoli preživeli. A to ne pomeni, da so se uspeli iztakniti iz kolesja zgodovine. V resnici je vsa njihova pot zaman, kajti konec naše zgodbe se bo staknil z njenim začetkom. Pogumni deček, ki je dvignil meč proti hudobnemu kralju, bo na koncu zasedel njegov prestol; a zaradi brazgotin in travm, ki si jih je nabral na poti, bo poln mržnje in prezira do svojih podanikov, njegovo krono pa bo zato kmalu izzval naslednji mladec.
V resnici ima HBO že nekaj dobre prakse s to drugo premiso v verjetno svoji najboljši zaključeni seriji doslej. The Wire (2002) se je zaprl na precej podoben način – in navkljub očitnim razlikam je Igra prestolov dober kandidat za takšen trpek zaključek. V prvi vrsti zato, ker sta se obe seriji utemeljili kot vseobsegajoči zgodbi številnih malih in velikih konfliktov, katerih razpleti skoraj ne premaknejo splošnih razmerij moči. Obe je mogoče videti kot zgodbo o kaosu, ki ga prekinjajo redka obdobja stabilnosti. Obe sta polni močnih likov, ki se ne glede na surovo moč, prebrisanost, voljo ali ponos slej kot prej znajdejo na koncu zgodovine. Ena se napaja iz neskončnih krivic, ki jih je sprožila vojna proti drogam. Druga iz notranjih konfliktov patrilinearne fevdalistične družbe. Oba vira sta neizčrpna.
Zato menim, da je cikličen konec edini logičen serije. Igra prestolov v resnici ni enkraten spopad, v katerem bi lahko »zmagal ali umrl« – tipična zavajujoča trditev – temveč je nenehen, nespremenljiv proces. Zmage in smrti so njegov sestavni del ne glede na rit, ki v nekem trenutku zaseda prestol. Kaj natanko nas napeljuje k trditvi, da lahko naveza Snega in Ognja vlada v miru naslednjih 100 let, ko pa v kraljestvu izbruhne vojna na vsakih nekaj mesecev?
Televizijska serija bo torej dočakala svoj konec, ki pač ne bo zares konec, ampak (na žalost) tudi začetek številnih novih domišljijskih izveskov, s katerimi izvirni avtor ne bo imel nobenega kreativnega stika. HBO si bo lahko pomel roke, da je našel svojo različico Vojne Zvezd (1977), v kateri lahko izvirni material poljubno razteza v preteklost ali prihodnost in v obeh najde dovolj fenovske strežbe, s katero se občinstvo lahko pita še naslednja desetletja.
Hitri jezdec lahko tako ob svojem prihodu v cilj poleg aplavza pričakuje še obilico častnih krogov. Če bo literarni mastodont kdajkoli uspel prilesti tako daleč, utegne biti negativno presenečen nad številom ljudi, ki ga bodo tam pričakali. Naj bo njegov finiš še tako spektakularen, naj bo še tako popoln in dokončen in čudovit, obstaja velika verjetnost, da bo publika svoje apetite tedaj tešila že drugje.
