NMN 2019

Vprašanje Naughtiusa Maximusa

Ne glede na to, da nam je vsem (posebej bralcem naše revije) dobro znana pohištvena zanka žanrske literature/filma/igerIgric itd. (da je vse ena in ista zgodba, le pohištvo se menja), me vendarle še vedno bega naša vztrajnost, da na iste knjižne/knjigarniške police tlačilo tako sci-fi kot fantasy. Bega me predvsem zato, ker ga ne najdemo junaka, ki ne bi med dvema umetninama znal z 99-odstotno gotovostjo eno uvrstiti v prvi in drugo v drugi (pod)žanr.

Obstaja nekakšno splošno prepričanje, da se fantasy nahaja na pol poti med totalno magičnimi pravljicami in verjetnostjo sci-fija. Moje vprašanje je: ali je možno, da k našemu grupiranju sci-fija in fantasyja v-eno prispeva tudi, če že ne predvsem (prosto po Clarkovemu tretjemu zakonu, koder je visoko razdelana znanost neločljiva od abrakadabriranja) mentalni premik sci-fija iz sfere verjetnega/mogočega proti domišljijskosti oz. pravljičnosti?

Odgovor Satiričnega Rosomaha

Ključno vprašanje pri tem premisleku je, kako razumeti besedo fantasy. Vsak družbeni organizem potrebuje nek prostor, kamor odlaga svoje presežke. Tudi tisto, kar je preveč, mora nekje bivati, samo ne-tu. Materialno smetenje vsi razumemo. Pa vendar gre pri fantasyju za nekakšno strukturno identično delovanje, čeprav ga s tem nihče ne povezuje. Vsako odlaganje ni smetenje kar-tako, ampak ima zelo specifično ureditev mreže simbolov. Lahko bi rekli, da je srce fantasyja utelešeno med posameznimi organizmi in kulturami ter njihovim odnosom do smeti.

Nekoč so pravljice vsebovale v sebi nekakšno pred-newtoniansko čarobnost. Današnji sci-fi je po svoje zgrajen na nekih drugačnih, niti ne novih, temeljih te iste čarobnosti modernih kočljivih tematik: tehnognostike, transhumanizma, kvantnih delcih, potovanihj med zvezde, črnih energijah itd. Danes recikliramo, ločujemo, urejamo. V deponirano vnašamo red, ga demistificiramo, sprejemamo. Vse je eno in eno je v vsem. Smeti so zaživele. Na smeteh se kaže up, nekakšna perverzna zombofilija čarobnosti.

Kaj je tu simptom, ki spregovarja? Takšnih kaotičnih sistemov ne moremo popisati. Lahko samo merimo utrip in na slepo tipamo za nazaj, kaj nam poročajo tresljaji. Zdi se, da je sci-fi znanilo časa, v katerem smo se znašli. V dobi konca pravljic, kamor smo se zatekli ravno zaradi njih samih. Sejale so vraževerje neponovljivega. Ker so svet romantično prelamljale na tu in tam. In ta red prelamljanja se sedaj tudi sam, prelamlja. Fantasy se danes nanaša na sci-fi, ker so smetem šteti dnevi, pa vendar, proces odlaganja ostaja za večno.

Kolektiv LUD TFF 12 se skrajno lepo zahvaljuje tako ekipi NMN za ponoven sprejem v svoj program predavateljev/okroglomiznikov kot tudi seveda vsem obiskovalcem letošnje konvencije za topel sprejem in burno debato, ki se je uspela razviti. Obljubljamo, da bomo resno premislili številne pobude, ki smo jih prejeli po koncu okrogle mize »Kaj nam ZF lahko pove o sedanjosti,« da poiščemo ustrezno opremo in posnamemo vsaj uvodno epizodo lastnega podcasta ter nato poskusimo nadaljevati z začetim projektom ob morebitni pozitivni podpori. Hvala vam mnogo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.