MED VRSTICAMI: TOM & JERRY

Froci različnega porekla, ki se brezskrbno režijo risanki; skoraj ne bi mogli najti boljšega poklona kulturnemu produktu. Gotovo obstaja nešteto razlogov, da je Tom in Jerry (1940) postala ultimativna, univerzalna risana serija za otroke. T&J komunicirata v jeziku, ki ga vsi obvladamo – kriki, smeh, skomig z rameni. Angleščine je samo za vzorec. Igra mačke in miši je domača vsem starostnim skupinam ne glede na geografsko poreklo. Najbrž bi lahko naštevali v nedogled.

A mislim, da obstaja pomembna točka, ki smo jo doslej grešili. Veliko ljudi opisuje T&J kot tisto risanko, kjer si mačka prizadeva požreti miš, ta pa ji vedno znova uide, vmes pa oba utrpita veliko nevšečnosti. A to še zdaleč ni ključna poanta. Niti približno. Prvič, takšna razlaga v temelju zgreši ‘igro mačke in miši’. Mačka nima namena požreti miši, ampak želi zgolj izkusiti žar lova; malega glodalca po vsakem ulovu spusti, potem pa se ob prvem poskusu pobega spet zapodi za njim. In ta kruti cikel ponavlja, dokler se ne naveliča.

 

Eden od pomembnih razlogov, da se Tom (skoraj) nikoli ne spravi nad Jerryja zaradi lakote, najbrž tiči v risani konkurenci tistega časa. Trop zabitega plenilca in brihtnega plena so že docela izčrpali pri konkurenci Looney Tunes (1930), zato so morali avtorji poiskati drugačno nišo. Rezultat je bil brihtna nedoslednost, kjer se razmerje moči med obema likoma nenehno spreminja. Tu pa smo naenkrat pri precej perečem vprašanju, kako sploh pripraviti gledalca, da navija za miš – dokler izbiramo med zabitim lovcem in brihtnim karizmatičnim zajcem, je izbira nekako logična. T&J sta kompleksnejši par, kjer je konflikt včasih krivda enega, včasih drugega, včasih pa je celo vsiljen od zunaj po čistem naključju. Junak zgodbe torej ni samoumeven – po treznem ogledu je velikokrat prav Tom tisti, ki čisto po krivici nastrada in utrpi disproporcionalne posledice glede na svoja dejanja. Prav lahko bi bil simpatični tragični junak svoje risanke, tako kot Dexter v svojem laboratoriju (Dexterjev laboratorij, 1996). In vendar, če pogledamo prvo sliko, ne vidimo najmanjšega dvoma; smrkavci se režijo njegovemu porazu.

Tom in Jerry je nadvse izmuzljiva serija, ki si izposoja iz zelo različnih virov in ki z izjemno lahkoto menjava lokacije, situacije, zgodbovne nastavke in razmerja med liki. Prav nič čudnega ni, če protagonista v eni epizodi začneta kot smrtna sovražnika na vesoljski ladji in na naslednji kot prijatelja, ki lovita pobeglega dojenčka namesto malomarne varuške. Vendar pa obstaja tema, ki jo je mogoče zaznati pri vsaj štirih petinah epizod: najlažje jo opišem kot hišni red.

Čez večino serije namreč visi čudna, skoraj bizarna kontradikcija. Čeprav večina humorja bazira na situacijskih vinjetah, po katerih ostane večina imovine uničene in neuporabne, pa se Tom in Jerry v vsaki epizodi znajdeta v čistem in sveže pospravljenem domu ameriškega srednjega razreda. Nedvomno bi bilo to opažanje v povprečnem internetnem članku pospremljeno z udarnim naslovom in teorijami zarote, a ostanimo rajši pri tem, kar vidimo in vemo. Tom je v tem ekosistemu močno privilegiran; neredko začne epizodo v topli postelji s krožnikom frišnega mleka poleg sebe. Jerry je na drugi strani škodljivec; preživlja se s hrano, ki jo nakrade iz hladilnika, svoje stanovanjce pa si opremlja z odpadki (ribja konzerva mu recimo služi za posteljo itd.).

Konflikt tako nastaja iz kršitve hišnega reda: ko Jerry skuša izmakniti velikonočnega purana iz mize, ko pomotoma razbije posodo, ko stereotipna črna mamca zahteva, da se mora ta klinčeva miš spoditi iz hiše, ker se je na smrt boji. Preostanek epizode je tako razreševanje konflikta, ko Tom v procesu varovanja hiše uniči vse, kar naj bi sploh varoval – s tem pa nekako implicitno pritrdi Jerryju, da je hišni red nemogoč, da so krožniki tam zato, da se razbijejo, da je puran tam zato, da se ga požre, da so v omari likalniki zato, da nekomu zažgejo rep.

S tem po mojem risanka tudi nagovarja otroke od 4. leta dalje, ki so jih starši ravno dobro odvadili neodgovornega raziskovanja – saj pomnite navodila, kot so: ne dotikaj se tega, ne dajaj v usta, fuj to, pazi na prste in podobno. Jerry je tako edini pravi animirani junak, ki krši točno ta pravila, zato zapade v nevarnost in iz nje pogosto izide kot zmagovalec nad večjim, močnejšim nasprotnikom. S tem pa je tudi logični heroj za horde otrok iz vseh kontinentov, ki so se nad risanko navdušili v zadnjih 62ih letih.

Zdi se skoraj neverjetno, da je na videz nekaj tako banalnega v resnici tako premišljeno in dobro izvedeno. Če nič drugega, smo se prepričali, da tudi slapstick humor potrebuje prave nastavke, da nagovori svojo publiko. Brez skrbi, kmalu krenemo na višji nivo.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.