… se nadaljuje …
6
INFRASTRUKTURA
30. novembra 1979 so glasbene trgovine širom sveta začele prodajati eno izmed najbolje prodajanih plat vseh časov: The Wall. Band Pink Floyd je bil takoj po izidu tarča neusmiljene kritike. Razumljivo, njihova opera je družbi lansirala tako zagonetna vprašanja, da je trajalo več let, preden smo dojeli, kako nujno si jih je zastavljati na vsakem koraku. Javnost je še posebej razburkal prvi singel, Another Brick in the Wall, Part 2, ki je s svojim besedilom dovolj preprost, da nagovori še tako apolitično jebivetrugo.
We don’t need no education so zimzelene besede, ki si jih še danes prepevamo vsakokrat, ko zaznamo najmanjši kanček absurdnosti znotraj šolskega sistema. In prav je tako. Pustimo ob strani tehnikalije, strogo rečeno je besedilopisec Roger Waters imel v mislih schooling in ne education; pesem spregovori o vprašljivi vlogi institucionaliziranega izobraževanja, vselej pred skušnjavo izrabe moči nad posameznikom. V svetu, kjer je posamezniku (Pinku) odmerjena življenjska pot striktnega podrejanja prilagajanja potrebam okolice, šola odigra vlogo oblikovanja otrok v ravno dovolj izobraženo orodje, da ga močnejši stebri moči lahko uporabijo za zasledovanje lastnih interesov, brez najmanjšega interesa za njihovo dobrobit. V petdesetih in šestdesetih letih, ko so se šolali Pinkiči (nezanemarljivo, vsi fantje), je to v najboljšem primeru pomenilo 40 let industrijskega dela v najslabšem pa odhod na fronto. Druga svetovna vojna je še vedno živo utripala v spominih ljudi, Evropa si niti približno ni opomogla, in ogromno otrok je bilo zaznamovanih z odraščanjem brez očetov, ki se nikoli niso vrnili domov.
The Wall je pripravljen odmeriti zajetno mero graje ravno šoli. Ne zato, ker bi bila ta v svojih metodah travmatiziranja izjema: Fizično nasilje učiteljev je bilo pravzaprav le podaljšek fizičnega nasilja staršev in v tem pogledu sprejemljiv vzgojni ukrep javnega zavoda. Usmerjanje v vnaprej začrtano življenje, podvrženo širše sprejetim normam, ki so jih diktirale materialne potrebe družbe, ter vrednotam, ki jih je diktirala Cerkev, je bilo integralen proces, spremljajoč posameznika od zibke do krste. Graja je bila odmerjena šoli zato, ker je prav ta imela na razpolago vsa sredstva, da bi otroke opremila z znanjem, kako tovrstne strukture moči razgraditi in sestaviti bolj pošteno in etično mrežo odnosov, a se je v svoji izvedbi znova in znova odpovedala temu cilju. Sistem, ki je ves čas opozarjal, da je treba obvarovati otroke, teh otrok ni znal obvarovati pred seboj.
Ne smemo podleči na videz olajševalnim okoliščinam, da govorimo o sistemskih težavah in se razbremeniti osebne odgovornosti. Kot opeka v zidu izobraževalnega procesa, je naša dolžnost, da storimo vse, kar lahko, da otroke opolnomočimo. Ne razvajamo, tudi to je oblika trpinčenja, opolnomočimo. Razviti moramo samozavestno in zdravo družbo. Včasih to pomeni, da se moramo spraviti s poti, drugič to pomeni, da moramo pomagati točno tako, kot nas prosijo. Vedno pa to pomeni, da smo pred njimi iskreni, odkriti in s tem tudi ranljivi. Predvsem ranljivi pred seboj in močjo, ki jo imamo nad njimi. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure.
Težko je, ampak profesionalci ste. Konec čik pavze, čas je, da vstopite v razred.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v tri smeri.
- So stvari, ki jih ne znamo početi. Žalostno dejstvo življenja je, da je naš čas omejena surovina. Zmanjka nam ga, da bi se naučili vsega, kar si želimo znati, da bi lahko počeli, kar želimo početi. Talent je beseda, ki je ne maram uporabljati, a da prihranimo na času (he he): Nismo vsi talentirani za vse.
- Nič hudega, na svetu obstajajo ljudje, ki obvladajo procese, spretnosti, ideje, ki jih sami ne. In zelo, zelo običajno se zgodi, da jim lahko ponudimo kaj v zameno za njihovo znanje, produkte ali storitve. In če jim tega ne moremo ponuditi sami, obstaja nekje nekdo, ki to lahko stori za nas. Gre za temeljni princip skupnosti.
- Manevriranje skozi zgornji proces neizbežno terja nekoliko prilagajanja, odrekanja, žrtvovanja. Tega ljudje praviloma ne opazimo, če v povezovanju vidimo smiselno pot do začrtanih ciljev, včasih pa zgolj užitek v udeležbi. Včasih, včasih so najbolj impresivne človeške storitve »samo« stranski produkti skupinjenja. Včasih se življenje zgodi, ko smo prezaposleni z drugimi načrti.
Vidimo lahko, da nam kot družbi na vsakem koraku preži nevarnost, na katero smo opozorili v današnjem uvodu. Zato pravimo, da si moramo neprestano zastavljati vprašanje, do katere mere potrebe skupnosti smejo narekovati potrebe posameznikov te skupnosti. Preprostega, jasnega odgovora, se bojim, ni. Obsojeni smo na nenehno trenje. To je cena svobode. Če pa želimo, da igra traja dalje, mora biti njen sestavni del zagotovilo, da vsak pride do glasu. Svoboda ni nekaj, kar nam pripada, svoboda je nekaj, kar podarimo.
Čas za našo obvezno lekcijo iz zgodovine. Tokrat malo bolj metafizične sorte.
Če se kdaj nehote znajdete v razredu in ste primorani predavati (kaj pa jaz vem, v kaj ste se vpletli, izmislite si scenarij. Glede na to, da je strah pred javnim nastopanjem med najpogostejšimi fobijami, ne bi smelo biti pretežko), je najboljši nasvet, ki ga lahko ponudim, da začnete z razmerami v danem trenutku. S tem, ko boste svoje besede vezali na stvarno okolje, ki zadeva vse prisotne, boste zbudili pozornost poslušalstva. Vaše poante bodo imele stvarne posledice v točno tisti situaciji. Vsi bodo nemudoma vedeli, da ne nameravate larifariti. V šolskem razredu dobro vžge naslednje vprašanje:
Zakaj smo postavljeni tako, kot smo? Zakaj razred pridno sedi na stolčkih za mizami in gleda proti tabli in zakaj učiteljice in učitelji stojijo in gledajo v nasprotno smer? Ker je učilnica pravokotne oblike, z ene strani prihaja dnevna svetloba, z druge se vstopa in izstopa na hodnik? Okej, vendar zakaj? Zakaj je stavba šole zgrajena ravno tako? Ker lahko na tak način izkoristimo najmanj prostora za največ učilnic? Že res, vendar zakaj smo se odločili, da je učilnica osnovni gradnik šole?
Ne razumite narobe, nihče ne trdi, da je vse upside-down. Jasno nam je, kaj so očitne prednosti ogrevanega prostora in strehe nad glavo. Postkorona nam je vsem jasno, da je fizična bližina vseh pripadnikov razreda neodtujljiv pogoj uspešnega izobraževanja. Obstajajo pa posamezni vprašljivi koščki šolske ure, ki jih lahko bolje prilagodimo. Ali je res nujno, da morata vsaka Janko in Metka pisati vnaprej določene besede v prazen zvezek in izdelovati svoj lasten učbenik, ki bo na koncu šolskega leta identičen vsem ostalim?
Nemara ste že slišali, da se je javno šolstvo začelo razvijati v osemnajstem stoletju. V Prusiji Friderika II. so se rodile pobude industrialcev, ki so potrebovali vse večji bazen kvalificiranih delavcev za svoje obrate, klasični postopek manufakturnega mentorstva pod budnim očesom obrtnega mojstra pa jim ni več zadostoval in so prepričljivo zlobirali, da se (časovni in materialni) strošek izobraževanja preloži na pleča države. Sistem se je hitro začel kopirati tudi drugod po svetu in nič drugače ni bilo v Habsburški monarhiji Marije Terezije. Vse res, vendar pa razred, kljub temu, da so ga pobudniki prepoznali kot najbolj učinkovit medij prenosa znanja, ni zrasel na zelniku industrialcev ex nihilo. Zametke javnega šolstva lahko namreč prepoznamo dolgo pred industrijsko dobo.
Razsvetljeni absolutisti so se v zasledovanju svojih ciljev oprli na bogato dediščino izobraževanja ljudstva v preteklih stoletjih. Na naših tleh je bil glavna gonilna sila razvoja splošnega šolanja jezuitski meniški red, ki se je usidral v Ljubljani leta 1597. Tudi jezuiti protireformacijskih časov niso prišli improvizirat, temveč so se naslonili na začeti projekt splošnega opismenjevanja in izobraževanja, kot so si ga zamislili protestantski krogi v šestnajstem stoletju. Prav tako tudi to ni bilo naključje, saj so še pred njihovimi pobudami obstajale stolne, samostanske in župnijske šole pod taktirko cerkvene upravne organizacije, ki je potrebovala kader z osnovnim šolskim znanjem za delo v lastnih uradih. Za bolj praktično, civilno, elementarno znanje, je bilo mogoče obiskovati redkejše mestne šole.
(S pridobljenim znanjem pa nato nadaljevati študij v bolj oddaljenih še danes čislanih univerzah v severni Italiji ali na Dunaju. Premožnejši sloj se je lahko poslužil zasebnega šolstva, ki je običajno potekalo na gradu, redkeje v mestih in na podeželju, največkrat pa so bili učitelji prav tako iz cerkvenih vrst.)
Zakaj se tako obešam na vlogo Cerkve? Zato ker je z leti prav Cerkev konsolidirala način prenosa znanja množicam, kakor ga je najbolje poznala. Mašo. Kjer župnik stoji, obrnjen proti poslušalcem, ki sedijo na klopeh, za njim pa se jim z oltarja kažejo podobe svetega nauka, o katerem teče beseda. Kasneje, ko se ovčice naučijo brati, so pred njih razdeljene identične kopije svetega pisma. Današnji učitelj, učenci, šolska tabla, klopi, stoli, učbeniki, plakati na stenah, celo umivalnik in še lahko iščemo vzporednice, so neposreden dedič stoletij trajajočega rituala, ki se je zgolj prilagajal trenutnemu duhu časa in okolici.
Samo zato, ker je nek tovarnar želel poceni kvalificirano delovno silo, to ne spremeni tektonske plošče izobraževanja ljudstva, ki je obstajala dolgo pred njim. Le po svoje jo zaznamuje. Tudi ko bodo medčloveški odnosi kapitala in delavstva lige za nami, bo šola vztrajala dalje, če se bo znala prilagoditi novim potrebam. Če ste se kdaj vprašali, zakaj vse več razredov moderno razporeja klopi v obliki črke U, je zdaj odgovor na dlani: Ker v internetni dobi, ko za posamezen podatek ni več treba obiskati knjižnice, poučevanja ne dojemamo več enako, kot smo ga dojemali v srednjem veku. Znanje ni več sveta, nespremenljiva resnica, ki jo učeni posameznik prenaša na manj kvalificirano, neuko množico. Učitelj ni več božji poslanec na Zemlji. Učenci so ves čas le en klik stran od informacij, ki so bolj točne od učiteljevih. Naši odnosi se tako nujno prestrukturirajo. Znanje se začne prenašati, medtem ko se celoten razred gleda. Učitelj postane moderator, usmerjevalec; manj diktira natančno opredeljeno začrtano snov. V prihodnjih desetletjih bomo v razredu videli več sprememb, kot jih bomo pripravljeni sprejeti tudi najbolj progresivno usmerjeni med nami. Potrebe so se spremenile, čaka nas še veliko testiranja in diskusij, vendar pa šola nikoli ne bo več ista, če želi ostati relevantna.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Vsaka nova učna ura je priložnost za ponovitev predhodnih lekcij. Infrastruktura je izvrstna podlaga za nadgraditev vseh prejšnjih spoznanj in sklepov. Predlagam, da ponovno premešate razred v skupine in se učenci srečajo z novimi izzivi ter pobudami. Razumevati bodo začeli mirijado različnih pobud, ki krojijo smernice v družbi ter izumov, ki jih lahko splavijo. Vendar pa tokrat ne bo cilj le povezati verigo sodelovanja, marveč predvsem premislek o materialnih stalnicah, ki jih je treba zagotoviti, da se projekti lahko uresničujejo več kot le enkrat.
Tatjana želi risati. Potrebuje stalni dotok barv. Potrebuje Jožka, ki bo zbiral vodo in jo mešal z različnimi preparati. Jožko torej potrebuje bazen in jarek, kamor bo lahko preusmeril morsko vodo, ko bo nastopila plima. K sreči je Janica zelo spretna z lopato in mu lahko skoplje načrtovane luknje v zemljo. Tatjana prav tako potrebuje čopiče. Potrebuje Vilija, ki ob sončnem zahodu rad ločuje kokosove orehe od tistih nadležnih nitk in jih nato povezuje v snope. Vendar pa se boji, da mu bo veter odnesel nabrano zalogo, zato potrebuje omaro, kamor bo svoj delovni material pospravil čez noč. Bomo lahko našli nekoga, ki zna in se mu ljubi sestavljati kvadrasto pohištvo? In če bomo našli koga, ki to zna, vendar se mu ne ljubi, ga lahko prepričamo, naj nam pomaga?
Pomešajte se med njih in prisluhnite njihovim željam in potrebam. Tudi tokrat je vaša naloga, da nastale klike opozarjate, da se njihovi mikroprojekti lahko povežejo z ostalimi v razredu. Tako je tudi nasploh v življenju. Nobena skupnost ne obstaja neodvisno od drugih. Nikoli več ne bo. Čas je, da se naučimo spletati razmerja, ki ne bodo niti izkoriščala niti diskriminirala.
Toliko za danes, hvala za vaš čas. Današnja lekcija je skoraj neločljivo povezana s prihodnjo in tisti med vami, ki berete bolj pozorno, jo globoko v sebi že slutite. Ustvarjanje je zabaven proces. Spodbuja domišljijo in nas povezuje. Vendar pa vsak postopek, še tako dobronameren, za seboj pušča odtis. Vsake naše uresničene sanje so smeti za koga drugega. Še tako nujna infrastrukturna čudesa potrebujejo dolgoročne načrte.