… se nadaljuje …

Čarobnost Zahoda pogosto osupne naše bralce, ko se prvič odpravijo v daljne kraje na robu Atlantskega oceana. Nekateri ostrmijo nad veličastno gotsko arhitekturo tamkajšnjih cerkva, drugi nad vselej pometenimi in urejenimi predmestji, tretji nad očarljivimi malimi starimi jedri mest, ki so sezidana na tisočletni zgodovini.

A vse več se najde tudi takih, ki nam poročajo o čudnih in bizarnih navadah domorodnih Zahodnjakov. Ta je nemara toliko bolj očitna, kot je dejansko nevidna.

Zahodnjaki namreč obožujejo tišino.

O tem nam je že pred časom pisal popotnik, ki se je znašel na natrpani železniški postaji v enem najbolj prometnih nemških mest. »Stotine nas je bilo – in vendar smo bili dovolj tiho, da se je slišala glasba iz lokala 50 metrov proč. Pomikali smo se kot duhovi – nekateri so gledali v telefone, drugi so se pogovarjali tako potiho, da jih ni bilo mogoče slišati. Starejše gospe s slabim sluhom so diskutirale tako, da so staknile glave skupaj in si šepetale skoraj na uho. Otrok je zajokal, a ga je mama z izjemno voljo in vztrajnostjo takoj utišala, preden bi ji sploh kdo uspel nakloniti ogorčen pogled. Osupljivo, nadrealistično. Kot bi čakali na boga v cerkvi, ne pa na vlak na postaji,« se je leta 2002 čudil Ali Ahmed.

Daleč od tega, da bi šlo za edinstven primer. V restavracijah in lokalih je tišina tako pereča, da je nežna radijska glasba edina rešitev. Celo na trgih in ulicah se ljudje pogovarjajo na tako zmerni jakosti, da lahko v daljavi slišite sirene posamičnih rešilcev. Vsakršno žvižganje ali klicanje bo nemudoma pospremljeno z neodobravajočimi pogledi.

Še huje postane v posvečenih notranjih prostorih, kot so cerkve, gledališča ali kulturne dvorane. Celo kinodvorane bodo ponekod opremljene s svarili pred govorjenjem. Včasih je prav bizarno opazovati Zahodnjake, ki tiho šepečejo, medtem ko na velikem platnu bobni najnovejši akcijski spektakel. Obiskovalcem teh prostorov svetujemo, da se naučijo šepetati po zahodnjaško v naslednjih korakih:

1. Z osebo, s katero želimo spregovoriti, najprej vzpostavimo očesni stik in ji tako namignemo, naj našpiči ušesa.
2. Sami se ob tem nagnemo naprej – izjemoma lahko prekinemo pravilo približevanja, ki je na Zahodu sveto – in približamo usta sogovornikovemu ušesu.
3. Šepetamo momljajoče, nerazumljivo in dovolj tiho, da zvok ne bo dosegel nobene druge osebe.

Drugod po svetu je prav šepetanje znak nespoštljivosti in nakazuje, da nekoga opravljamo. Na Zahodu pa se zdi, da je ravno obratno! Glasno govorjenje med domačini pogosto izpade objestno in lahko celo užali vašega gostitelja. Našim bralcem-popotnikom zato svetujemo, da vselej poslušajo in situaciji prilagodijo ton glasu.

Kot vselej boste tudi pri tem pravilu našli izjeme. Naštejmo jih nekaj:

1. Diskoteke – namenjene predvsem mladim, žal pogosto zaznamovane z razuzdanostjo in nebrzdanostjo, ki bodo šokirale pripadnike nezahodnih kultur. Pa vendar je to eden od prostorov, kjer si Zahodnjaki dajo duška z glasno glasbo, zvočnih omejitev pa ni.
2. Koncerti popularne glasbe – prostor, kjer domačini zanihajo v drug ekstrem. Nekatere zvrsti in ansambli igrajo na Zahodu tako glasno glasbo, da lahko celo poškoduje sluh! Kot bomo v bodoče opozorili, imajo Zahodnjaki načeloma obupen okus za glasbo, zato koncerte odsvetujemo. 
3. Športni dogodki – sploh v Evropi ostajajo ponekod zvesti navadi, da domače ekipe spodbujajo s kričanjem, treskanjem in zmerjanjem nasprotnika. Na nogometnih in košarkarskih tekmah si lahko skoraj vedno date duška in ste tako glasni, kot želite biti. Preverite tudi ostale športe v državi gostiteljici – ponekod je popularen hokej, drugje kolesarstvo, odbojka, avtomobilske dirke.

Zmedeni? Nič hudega, divji Zahod je poln presenečenj.

Se nadaljuje …