GRUMERJE STRAN OD OTROK!

Zdaj, ko so se strasti nekoliko pomirile, bi še sam rad pristavil dva stotina k diskusiji, ki smo jo v kolumnah odprli v lanskem letu na temo incelov na položajih moči in njihovih žrtvah. Ne bi se rad obešal na politične priključke, ki so jih izpostavile kolegice in kolegi v resnejših medijih in na necenzurirano.si; prepričan sem, da ste redni bralci Nove24 seznanjeni s papeško bulo, ki je potrdila, da so bile v našem primeru vse izpostavljene nune kurcaželjne, medtem ko se Mladinini aparatčiki soglasno strinjate, da se minusi med seboj izključujejo, da so vse roke umite, na fronti spolnega nasilja pa je ponovno izenačeno, kot pred začetkom tekme. Vse že vemo, tinta je prelita.

Želim izpostaviti vidik debate afer Smodej-Rupnik, ki je – kolikor je meni znano – še nismo izpostavili pa bi si jo bilo vredno, če želimo slišati prišepetavanje propagande v ozadju. Počistimo torej pred lastnim pragom, mislim, da nam lahko pomaga pri grajenju bolj spoštljivih osebnih odnosov. Mimogrede, ta uvod še ne pomeni, da se imam za centrista, bohnedaj, ali pa, da verjamem v obstoj nevtralne, apolitične drže, ne, daleč od tega. Ena stran je (kot že ničkolikokrat) zajebala, ampak na alternativnem polu so pa fundamentalno prfuknjeni. Ni primerjave.

Za hitro rekapitulacijo: Lanskega avgusta je sezulo Fotopub, ko se je skozi javnost razširil glas o tem, da ljubljanske srajce ne razumejo, kaj pomeni »greti se ob radiatorju.« Če kdo dvomi o učinku telefončka, naj omenim, da sem slaba dva tedna kasneje sredi Prekmurja poslušal suvereno prepričevanje o obstoju posnetkov ministra Mesca sredi spolnega akta pod vplivom belca. No joke. Rečem lahko samo to, če bi posnetek res obstajal, bi do zdaj o njem govorilo že 50 % Slovenk in bi ga videl še tak nenavdušenec nad trači, kot sem sam.

Decembra je naposled završalo na nasprotnem političnem polu in poslušali smo obtožbe, kako v RKC nič novega (beri tudi sestro Vendelino) in da je pač en pater tam videl nuno in pozabil, da ni v striptiz klubu in hopacupa. I tako pet puta kot gre pregovor. Naj bo na tej točki jasno, da mi gre na zadnji živec ideja, da se v vseh tema dvema podobnih primerih najdejo reporterji, ki se zavoljo lastne slave odločijo zanetiti požar iz zgodb, ki nesrečne posameznice/-ke na intimni ravni nepovratno zaznamujejo. S težavo pišem o tem. Upira se mi. Ne bi tega počel, če se mi ne bi zdelo pomembno.

Konec prejšnjega meseca in v začetku tega smo se lahko načitali, kako v prvem primeru storilca dobesedno nihče ni vzel v bran, medtem ko se v drugem primeru v delu javnosti daje neupravičena potuha. Do tu vse res. Nobenega ampak v tej kolumni. Naj na tem mestu opomnim še, da je zgolj dober teden po izbruhu prve afere v medije za hip pricurljala vest o spolnih zlorabah v Konjeniškem klubu Ljubljana, ki je potihnila hitreje kot najstnik, če ga vprašaš, ali kadi. Omenjam to epizodo, ker bo pomembno prispevala k razlagi, zakaj se vedemo, kot se. Zakaj smo vsi (razen, seveda, psihopatov, ki ne razumejo, kaj je narobe z enim posiljčkom tu pa tam) glasni v enem primeru, medtem ko imamo težavo spregovoriti o sistemskih napakah v drugem.

Herman in Chomsky bi zadevo dekonstruirala kot manufakturiran sporazum, Braudel bi nas podučil o tem, da bolj kot so koncepti vseobsegajoči, počasneje umirajo, kakor koli že: Obstaja dober razlog, zakaj se dvigne prah, ko nekdo zlorabi žrtev v kulturi ali v šoli in zakaj samo zamahnemo z dlanjo, ko se isto zgodi v cerkvi ali športu. Ali zaporu. Ali zakaj se sploh ne pogovarjamo o problemu spolnega nasilja v npr. vojski. Moj bivši šef bi rekel, da če prvo zgodbo kupi več ljudi, jo moraš več prodajati – preproste igre menjave na trgu. Ampak mene preproste igre ne zadovoljijo, mene zanima, zakaj prvo zgodbo kupi več ljudi.

Tvegam, da me bo kdo odslovil z očitkom, da sem romantični utopist, a kaj je vrednost utopije, če je nismo pripravljeni braniti? V danih primerih gre za to, da smo kot družba globoko zaznamovani, ranjeni, s počelom, da je človek po svoji naravi slab. Da smo rojeni z izvirnim grehom in je šele naša podreditev zunanjim merilom pot do kozmične ureditve, ki je sami po sebi nismo sposobni usvojiti. Dejstvo, da se prerekamo na zgoraj omenjenem bojnem polju, je dokaz o nasprotnem. Kdor verjame, da je človek sam po sebi slab, bo lahko obtožil kulturnika ali učiteljico ali transaktivista moralne dekadence, ker spodbujajo soljudi k svobodnem izražanju. Posebej kultura, zavetišče, kjer prosperira, kdor se najlepše odpre, bo vedno na udaru avtoritarcev: »Dajte ljudem možnost, da pokažejo, kdo so, in začnejo se z lisicami vezati na cevi in se tipati do pojutrišnjem!« Kaj pa gospod Rupnik? Gospod Rupnik je pač zgolj anomalija, krč v matrici, nekaj je šlo narobe, kratki stik, ponovno zaženi računalnik in bo spet vse okej. Gospod Rupnik ni svobodni izraz človeka, je ravno nasprotno, je podreditev edinim pravim navodilom sveta. Prav tako kot so športniki uspešni, ker se najbolje vedejo v okvirih pravil izbrane igre. Prav tako kot najmanj najebejo tisti zaporniki in tisti gušterji v armiji, ki se najhitreje podredijo obstoječim zakonom avtoritete.

Predstava, da je človek v svoji esenci slab, je nepremostljiva ovira pri reševanju družbenih težav. In spolno nasilje je družbena težava. Izhaja iz sprejetih razmerij moči družbenih skupin. Učiteljev nad učenci, župnikov nad farani, oficirjev nad kanonfutrom ali, najpogosteje, staršev nad otroci. Obvezni korak k boljši prihodnosti, vzporedno z vzpostavitvijo institucionaliziranega varstva, ustreznega sankcioniranja in neoporečnega prisluha žrtvam, je, da naučimo mlajše generacije, da človek po naravi preprosto ni slab. Sliši se še preveč butasto logično.

Naughtius Maximus

P.S.: Rad bi zaključil z moralistično pripovedko, ki si jo kristjani v različnih izvedbah radi podajajo, ko je treba obtožiti to ali ono zaokroženo vejo na drugi strani shizme. Naj mi služi za obrambo pred očitki, da šušmarim s prazno slamo oz. idealiziranim pogledom na svet; ti bodo v današnjem primeru leteli name predvsem s strani križarjev.

Človek se zbudi v neznani mu sobi. Leži na izjemno udobni vzmetnici, pokrit s toplo odejo, glava mu počiva na mehki blazini. Skozi okno sije jutranja zarja in od zunaj se sliši petje sinic. Preden uspe samega sebe vprašati, kaj se dogaja, opazi v sobi možakarja v beli obleki in s širokim nasmehom: »Dobro jutro. Razumem, da ste trenutno še nekoliko presenečeni nad okoliščinami, zato mi dovolite, da vam pojasnim. Sinoči ste preminuli v spanju, kar žal pomeni, da ste morali zapustiti Zemljo in vse ljubljene za seboj. Tu v peklu se trudimo vašo izgubo kompenzirati s čim lepšo drugo priložnostjo. Pridite.« Hudič mu poda roko in podata se iz sobe, iz stavbe, skozi avlo in kavarno z letnim vrtom, na čudovito pokrajino, kjer ljudje pijejo kavo, zobajo ovsene kosmiče, nekateri že začenjajo z jogo ali slikanjem, medtem ko drugi še trdno spijo v svojih sobah ali pa se stiskajo s svojimi ljubljenimi. Po nekaj minutah predstavitve novega doma se človek ustavi in vpraša hudiča: »Se opravičujem, gospod, nekaj moram vprašati. Ta kraj je prekrasen. Ne razumem. Na Zemlji smo se učili, da je pekel precej bolj, no, nekako, no, ne ravno lep.«

»Vem, kaj misliš,« spregovori hudič in ga povede nazaj v hotel. Sprehodita se do vrat, ki izgledajo kot vsa druga. Hudič jih odklene in odpre se jima pogled na ogromno jezero ognjenih zubljev. V njem se utapljajo kričoča napol trupla. Demoni jih s trizobi pomakajo globlje v lavo. Koža jim razpada, oči so se jim že stopile od vročine, kri jim brizga iz ran. »To, to, kaj je to?« je v svoji radovednosti neučakan človek. Hudič spregovori z iluzijo nonšalance, opazno je, da obžaluje obstoječe stanje: »To? To so katoliki. Oni so si tega želeli.«

Imejte to zgodbo v mislih, ko se naslednjič pogovarjate s človekom, ki vas prepričuje, da smo ljudje slaba bitja. Oni si tega želijo in oni na koncu to tudi postanejo. Vedno je tako.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.