GOVOR SLIKE

Brovarišice in brovariši,

medspletna situacija se zaostruje.

Tako močno se zaostruje, da nisem utegnil za njo spesniti ničesar že poldrugi mesec. No ubistvu še veliko več, samo želel sem uporabiti besedo poldrugi v nekem literarnem kontekstu in evoga. Šta je, tu je.

Danes se sprašujem, zakaj naj bi slika govorila tisoč besed? Katere besede to so pravzaprav? Kaj nam denimo govori tale slika:

Nekaj je bilo v danem trenutku dobro. Vredno pohvale.

Kaj pa tole?

Nekdo uživa v sandalih in je še en avtobus.

Če slike govorijo tisoč besed, zakaj potrebujemo še ekstra par besed, da opišemo kaj se na njih dogaja? In vem, kaj si mislite: »Debilček, to je samo pregovor, ki cilja na to, da si s sliko lažje predstavljamo stvari in situacije.« Ok, vzamem takšno pripombo. Ampak še vedno je zagata. Če je slika tako imeniten medij predstave, zakaj potem ne filozofiramo v slikah? In ne na način »tu je slika, sedaj bom nekaj pametoval,« ampak na način, kjer slike nadomestijo akt špekuliranja. Če so kompresirana oblika predstave, bi lahko z njimi tvorili vsaj približno ekvivalentne špekulativne poskuse. Probajmo.

Teško je. Ampak kdor to ugane in je filozofiral z menoj v sliki, je zelo pameten. Če ste vsaj ugotovili, da napeljujem na memete, brez da bi ugotovili sporočilo filozofiranja, ste tudi kar pametni. Ostali pa boste še postali pametni. Repetitio est mater studiorum. Skratka, napeljek na memete je ciljal na to, da se akt slikovnega sporočanja navezuje na korpus hiperprodukcije smisla ki je vmrežen med digitalni in otipni svet.

Slika morda res pove tisoč besed, ampak zato ker je o njeni vsebini nekdo (oz. veliko njih) teh tisoč besed povedal. Slika tako ni medij stvari, ampak medij besede. Slike so vmesniki za hitrejše navigiranje, tako kot so Windowsi vmesnik za hitrejše navigiranje namesto umobolnega slaboumja, ki bi bilo strojno programiranje. Čeprav je to bolj neposredno izrazljivo, je njegova energetska in časovna cena nesprejemljiva.

Višje kot gremo, bolj se nam hardiči smejijo, češ kako smo površinski in puhljasti. Tapravi programatorji v assemblerju pišejo tekste. Pravo delo je delo v rudniku ne pa to moderno campudranje ob ping pong mizah.

Evo vam. Besede so rudnik.

Satirični Rosomah

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.