FILMSKI ALMANAH DESETLETJA

Ta prispevek bi moral biti pravzaprav filmski almanah. Hiter popis filmov, ki so se zgodili in zagodli v zadnjem desetletju. Začel bi leta 2010 in izpostavil Inception, dodal še nekaj o tem, kakšna velika škoda se je zgodila s filmom o sanjah, ki se je za potrebe množične prilagoditve publiki preobrazil v spektakelski heist movie. Potem bi se hitro zvrstili Django Unchained (2012), The Wolf of Wall Street (2013), Interstellar (2014); vsak s svojim pikrim komentarjem o dolžini, pretencioznosti ali čem drugem.

Kaj kmalu sem ugotovil, da sem skoraj ob vsakem filmu moral napisati isto. Almanah je nemudoma romal v koš. Jebeš te sezname in kvazi-prelomna desetletja, ki ne pomenijo absolutno ničesar, sem rekel glasno. Leta so precej arbitrarne številke, desetletje še toliko bolj; bazirajo na obratih letnih časov, ki sodobnemu človeku pomenijo precej malo. Samo pomislimo: koliko ljudi sploh še pozna koncept ‘zimskih uric’ in koliko jih misli, da imajo bežno vezo s prazničnimi nakupi? 

Edini cikel, ki ga ljudje še priznavamo, je dan in noč; pa še ta se vztrajno briše. Morda pa bi bilo zanimivo razmisliti o filmu, kjer se dan in noč ne izmenjujeta več? Kjer so ljudje obsojeni na bedenje v večni temi, ali še huje, spanje v večni bleščavi svetlobi? To bi bil lahko spodoben zametek scenarija, s katerim bi očarali marsikateri studio.

Če bi že moral preteklih deset let vzeti za referenčni okvir in bi moral ob teh desetih letih v filmski kulturi najti kakšno skupno točko, potem bi jo najbrž poiskal v sledeči ugotovitvi: vsak spodoben in/ali odmeven film zadnjih deset let nam pokaže zelo konkretno grožnjo nečemu, kar nam je domače. Izbije status quo, prelomi tabu. Vrže nas v pustinjo, kjer se dogajajo nezamisljivo grozne stvari. Od kje ideja, da lahko nekdo mešetari z našimi sanjami? Da se znajdemo v prostoru, kjer nas nič ne vleče na trdna tla? Da bomo nekoč odpluli iz zastrupljenega planeta tja onkraj, in tam onkraj našli še trpkejšo stisko? Da bomo videli nekdanje heroje, kako se sesedejo v posmeha vredno živčno razvalino? Da nas bodo najbližji izdali in izsiljevali z najhujšimi obtožbami posilstva?

Ravnokar smo opisali Inception, Gravity (2013), Interstellar, Birdman (2013) in Gone Girl (2014). Torej kar soliden nabor najboljših iz prve polovice desetletja. Lahko bi enako naredili s serijami. Black Mirror (2011) je čudovit primerek povedanega, če ne že kar vaja v slogu iz malih katastrof. Game of Thrones (2011–2019), Breaking Bad (2008–2013), Leftovers (2014–2017) – prav vsi našteti začnejo z idilo (običajno kar družinsko), ki je po nekaj minutah kruto vržena iz tirnic; minila bodo leta neslutenega kaosa, preden se vrnejo na svoja mesta. Če sploh.

Lahko bi nadaljeval, pa se mi dejansko ne ljubi razlagati dalje, ne da bi pred tem naslovil slona v sobi; med petdeseterico najbolj obiskanih filmov tega desetletja se najdejo le trije izvirni (vse tri so risanke; Frozen (2013), Zootopia (2016), Secret Life of Pets (2016)); ostali so literarna predelava, ekranizacija stripa, rimejk, nadaljevanje ali odvod prejšnjih filmov. Tako kot so se serije približale filmom, so se filmi serializirali. Nič več čudnega ni, da se večji spektakli razdrobijo v več filmov, vmesni deli pa se končujejo s tipično serialnimi cliffhangerji. Prav tako ne bo nič nezamisljivega, če bo katera izmed uspešnejših serij naslednjega desetletja veliki finale predvajala na filmskih platnih. 

Nad tem dejstvom se lahko zmrdujemo. Čeprav, roko na srce, nikjer ne piše, da so stripovski filmi ali nadaljevanja starih franšiz zanič ali brez veze. Kot je pokazal Mad Max: Fury Road (2015), so lahko odlični. Kot je pokazal Joker (2019), so lahko zanimivi in fascinantni. Lahko so čisto spodobno prfuknjeni in zabavni, kot je pokazal prvi Lego film. 

Nič novega ni, da je film miljardna industrija entertainmenta, morda je novo le to, da se je oligopol stopil v duopol: pod največje uspešnice se podpisujeta le še največja dva studia Universal in Disney. Toda, je res važno, kdo servira pokovko? Naj je še tako težko stopiti v Kolosej, se potikati med mularijo in kičastimi plakati in potem pritoževati čez poneumljanje, pa se je vredno spomniti, da je publika pogosto konservativnejša od studijev. Za nami je vendarle tudi desetletje, ko je drzen poizkus preureditve Vojne zvezd žalostno propadel pri publiki in se tako vrnil v varna nedrja. 

Medtem se število filmov za zahtevnejše gledalce ni zmanjšalo. Videli smo par izjemnih filmov Richarda Linklaterja na čelu z Boyhood (2014); korejski triler Burning (2018) si zasluži več kot enkraten ogled; Andersonov The Master (2012) je mojstrovina. Tarantino izvrže dobre filme na vsaka tri leta. Lahko bi naštevali v nedogled. Če ste pripravljeni vsaj malo prisluhniti kredibilnim kritikom, boste našli filme in avtorje zase. Če boste gledali lestvice najbolj gledanih, boste razočarani.

Mogoče pa vseeno rabimo almanah.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.