Ko sem stopal do tistega zadnjega kotička v Trenti, se mi je sneg že krepko udiral pod nogami. To so tisti kraji, kjer sonce posije le redko, GPS signal pa še redkeje. Kakih 10 minut pred Skalarjem je na mojem telefonu crknila celo možnost za klic v sili. Vprašal sem se, ali bi me sploh še izsledili, če bi na spolzkih skalah zdrsnil in si zlomil nogo.
Končno, ko sem v glavi že čisto predolgo preigraval razne črne scenarije in ko so mi prsti v gojzarjih postajali vse bolj otrpli, sem zaslišal javkanje, ki ga v teh zakotnih krajih zamenjujejo za petje. Z vsakim korakom bližje mi je postajalo bolj domače. Trenta je varno zatočišče za ljudi brez posluha na natanko isti način, kot so nudistična letovišča za debeluhe, sem pomislil.
Pred prvo kolibo zaselka me je pričakala stara barbura s svojim strogim, nepremičnim pogledom. Kot je terjal običaj, sem zaklical besede, si položil levo roko za glavo, z desno pa pobožal tri orjaške skale na jasi.
»Ah,« je zarenčala, z zametkom nečesa, kar bi lahko bilo potrpežljivost, »grem ponj, ne.« Odmajala se je izpred mojih oči, namesto nje pa se je vrnil dobri gospod M., že od daleč vidno navdušen nad mojo prisotnostjo.
»Lejgalejga!« mi je nasmejano zavpil med mahanjem. »Lejgalejga!« sem mu vrnil.
Čez nekaj minut sva že sedela pred ognjiščem in srkala tisto njihovo motno alkoholno brozgo. V kakem mestnem lokalu se je najbrž ne bi pritaknil, tukaj pa sem jo srkal z užitkom; in zdelo se mi je, da mi jo M. še s toliko večjim užitkom naliva. »Saj veš, da imamo tukaj zimsko trgatev celo leto?« se je režal. Na moje poizvedovanje, kje in kako uspejo vzgojiti trto v takih razmerah, pa je samo skrivnostno skomigal. Med klepetom sem opazil, da mu pogled večkrat uide na moj naphani nahrbtnik in aktovko, zato sem rajši prešel na bistvo.
»Nahrbtnik lahko izprazniš, ker je itak tvoj,« sem dejal. »Cepiva, baterije in ostale zadeve, za katere si mi rekel nazadnje. Ampak aktovka … « Pridušal sem se, kot se spodobi, ko nekoga starejšega prosiš za uslugo: »Potrebujem nasvet.«
M. se je nasmešek še bolj razpotegnil, kot bi ga prosil nečesa, na kar je že dolgo čakal. »Pa sem mislil, da imate tam zunaj že na vse odgovor. Mi nisi zadnjič tako zmagoslavno razlagal, da imate vse na mreži, da obstaja en kup študirancev, ki jih lahko vprašaš prek te mreže?«
»Res je,« sem poraženo priznal, »ampak moje vprašanje se tiče prav teh študirancev in te mreže. Zato ste mogoče prav ti in tvoji pravi naslov za ta problem.«
Celo ne preveč tankočuten človek bi z obraza zlahka razbral, kako je M. zrasel ponos ob teh besedah. »Dobro, zelo dobro. Bom sklical. Vzemi si z lonca in pojdi spat, pa bomo jutri zasedali.«
Že takoj naslednje jutro me je pričakala polna soba starešin, da bi prisluhnili mojim vprašanjem. Morda mi je bilo malček nerodno, da bodo ob tako občutljivem vprašanju zasedali sami starejši moški; hkrati pa se nisem mogel načuditi, da je toliko starcev v eni sami noči priletelo na zasedanje; nekateri tudi iz več ur oddaljenih vasi. Nikoli mi ni bilo posebej jasno, kako je M. lahko brez kakršnihkoli električnih signalov komuniciral z ostalimi iz svojega reda.
»Nikrmana z vami,« sem pozdravil, »prišel sem iskat sveta glede mreže. Namreč, dozdeva se mi, da se ljudje na njej samo še obrekujejo in kregajo. Nekateri med njimi širijo lažne vesti, ki druge spravljajo v obup in paniko. Potrebujem Dokončno rešitev za vsa spletna vprašanja. Hočem vedeti, kdo ima prav in kdo ne. Hočem vedeti, kje potegniti ločnico med Slabim in Dobrim.«
Tišina in občasen kašelj, ki je sledil temu nagovoru, me je pustil v strahu, da sem spregledal kakšen protokol ali izpustil pomembno podrobnost. »Saj sedaj že veste, kaj je mreža?« sem iztisnil nekoliko negotovo, da bi izzval vsaj kakšno reakcijo.
K. je vstal: »Seveda vemo, saj nam vsi zunanji neprestano nakladate o njej; vsako teslo, ki lazi po okoliških hribih, ne počne drugega, kot da fotografira in polaga slike na to mrežo.« Po hiši se je zaslišalo momljajoče pritrjevanje. »Vprašanje, dragi juncej, je, kako naj o sporih na tej mreži razsojamo, če nismo slišali besed vpletenih.«
Počil sem se po čelu: »Ah, skoraj bi pozabil.« Stopil sem do aktovke in iz nje spravil šope papirjev. »Ni vam treba slišati besed, ker so napisane na mreži. Samo za vas sem jih spravil na papir. Tu so dolge listine prepirov, o katerih sem govoril.«
Starci so se lotili podrobnega branja vrstic. Živahna, a pridušena debata se je vnela skoraj nemudoma. Tisti z dobrimi očmi so slepim pomagali brati napisano, nekateri so liste vrteli naokoli, da bi razbrali kakšen drugačen pomen. Dva sta zelo očitno gledala samo slike. Le najstarejši dehnar se je držal ob strani, zgrbančen vase. Nisem vedel, ali je zaspal ali pa ga vse skupaj preprosto ne zanima.
»Kdo je ‘Asia Podčrtaj Enainosemdeset’?« me je vprašal eden izmed njih.
»To so samo vzdevki, običajno pospremljeni z letnico rojstva ali čim podobnim, ki si jo izberejo sami,« sem odvrnil. »V konkretnem primeru gre za lezbijko, ki objavlja slike svoje menstrualne krvi v prepričanju, da jo to dela napredno in pogumno.«
»Aha,« je odvrnil mož docela nepresenečeno, preden se je vrnil v debatni krog.
Tiho žuborenje premlevanj je spet preplavilo prostor in se brez konca in kraja nadaljevalo. Vedel sem, da sem prišel na pravi kraj za odgovor. Le ta ekipa modrih mož je v resnici dovolj modra, da mi poda Dokončno rešitev.
Tedaj je eden od njih spet vstal in se obrnil proti meni. Prepoznal sem ga; B. je bil debel, dobrodušen možak, ki ni skoparil z modrimi besedami, kadar jih je le imel na zalogi.
»Ne verjamem, da bomo kmalu prišli do sklepa, juncej. Mirno greš lahko pozdravit naokoli, medtem ko delamo. In če boš prijazen, stopi še do Jete in ji povej, da rabimo več motnika za navdih.«
Pokimal sem in se odpravil po stopnicah dol. Še preden sem uspel doseči vrata, je skoznje že prisopihala stara barbura z dekami. »Že zasedajo,« sem ji dejal, »baje rabijo nekaj toplega za po grlu, da bodo zdržali do večera.«
Barbura je prhnila. »Do večera? Ko hočejo dedci o nečem razsodit, bodo razpravljali po več dni. Zapomni si; če babe izmenjajo besede, potem je to nepotreben čvek, ko pa kuzlarji robantijo en teden in na koncu nekaj sklenejo, potem je to zakon.«
Vsaj v prvem sem ji moral dati prav; na svojo Dokončno rešitev spletnega vprašanja bom moral še malo počakati.
Se nadaljuje …